Se bo drugo leto res zbujala nasmejana?



Zjutraj sem srečala res čemerno kolegico in ji prijazno rekla, da naj se vendarle nasmeje. Da ji nič ne manjka. Nesramno mi je zabila nazaj, da se bo čez eno leto, ko bo v penziji, vsako jutro zbudila nasmejana. Pa se bo res? 

Glede na izračune pokojnin, ki so vsako leto manjše in že mejijo na totalen absurd, kako naj človek s tistim zneskom preživi, se najbrž ne bo.

Spremembe so v življenju edina stalnica. Razlika med spremembami, ki so se skozi zgodovino dogajale, so samo v tem, da so se pred recimo 10.000 leti dogajale zelo zelo počasi, danes pa se spremembe dogajajo bliskovito.

Če pogledamo nazaj v zgodovino, so se prve resne spremembe začele dogajati, ko je kmet udomačil živali in prešel od poljedelstva h kmetijstvu. Na tak način se je počasi korak za korakom izboljšala pridelava hrane, ki je omogočila rast populacije in večanje človeških naselij. Sčasoma so iz preprostih naselij začela nastajati mesta. Gre za t.i. kmetijsko revolucijo, ki je bila pred približno 10.000 leti.

Sledil je seveda niz industrijskih revolucij, ki so se začele v 2. polovici 18. stoletja. Te je zaznamoval prehod od fizičnega dela do strojne pomoči.

Prva industrijska revolucija, ki sega v čas od 1760 do leta 1840, je sprožila gradnjo železnic in izum parnega stroja, ki je vodil v strojno proizvodnjo.

Druga industrijska revolucija se je začela v poznem 19. stoletju in se nadaljevala v 20. stoletje ter je omogočila serijsko proizvodnjo, ki je temeljila na odkritju elektrike in izumu tekočega traku.

Tretja industrijska revolucija se je začela v 60. letih 20. stoletja. Pravijo ji računalniška revolucija, ker so začeli z izumljanjem polprevodnikov, glavnih računalnikov, osebnih računalnikov in kasneje interneta.

Ob prehodu v novo tisočletje pa lahko mirno rečeno, da se je začela četrta industrijska revolucija, ki temelji na digitalizaciji. Zaznamujejo jo vsesplošno prisotni mobilni internet, še manjši in vse zmogljivejši računalniki, prenosniki, umetna inteligenca in strojno učenje.

Ne gre spregledati dejstva, da se v nekaterih delih sveta še ni zaključila druga industrijska revolucija in da je velik del sveta še vedno brez elektrike in pitne vode. Seveda je hitrost odvijanja sprememb odvisna od vlad in javnega sektorja v posameznih državah, predvsem pa od ljudi, ki na nekem področju živijo. Prej ljudje sprevidijo koristi, ki jih prinaša neka sprememba v družbi, prej se začnejo stvari spreminjati.

Kakšen pogled imamo na spremembe Slovenci? Ali vidimo in izkoristimo priložnosti?

Ne samo jaz, tudi tujci kot je Gary Whitehill, opažamo, da smo preprosto pasivni, strah nas je, ne zaupamo, bojimo se, kaj bo rekel partner, kaj bo rekla družina, sosed, prijatelji. Enostavno večina še vedno čaka, da bo država poskrbela za državljane. Da je celo dolžna poskrbeti. Pa je res?

Slovenci smo narod, ki ima sorazmerno mlado državo, prej nam je več stoletij vladal nekdo drug. Ves čas so nam govorili, kaj naj počnemo in to iz generacije v generacijo. Verjetno imamo to zapisano že v DNK. Ves čas so nam delili navodila in to pričakujemo še danes. Ljudje se pritožujejo in jamrajo. Polno je negativizma. Ljudje sprašujejo, zakaj nimamo tega, zakaj on ima, zakaj nimam tudi jaz teh privilegijev. Ne sprašujemo pa se, kaj so oni storili za to in kako! Ne dobimo navodil za to. Čakamo pa jih. Ampak jih ne bo! Treba bo skočiti iz te lupine in školjke.  

Trenutno država še zagotavlja zadovoljivo raven osnovne zdravstvene oskrbe, poskrbi za šolstvo, pa tudi lačni po večini nismo. Humanitarni sistem k sreči kar dobro deluje, kjer je to potrebno. Socialni transferji se še vedno zagotavljajo. Toda koliko časa še?! Boste mirno čakali, da ta dan pride ali boste prej kaj storili?

Poglejte pokojnine. Ob vsaki reformi so nižje. Kako bomo s takim zneskom preživeli, si privoščili zdravnika, terapije?

Tudi zdravstvene pravice se ves čas zmanjšujejo. Zakon se niti ne spremeni, samo drugače se ga začne izvajati. Poglejmo samo čakalne vrste. Sploh ni bilo zdravstvene reforme, pa so čakalne vrste nastale! Če ne greš samoplačniško na kak pregled, da tako preskočiš vrstni red, zlepa ne prideš na vrsto. Pa plačujemo isti znesek prispevkov kot pred nekaj leti.

Če kdaj, je danes čas, da se premaknemo z mesta in zagrabimo priložnosti, ki se nam ponujajo.  Da jih vidimo. Da stopimo iz cone navajenosti in udobja. Drugače bo šlo vse samo še navzdol. Na vseh področjih; mentalnem, fizičnem, čustvenem, duhovnem in končno finančnem. In sami bomo krivi. Sami soodgovorni. Boste takrat sprejeli to odgovornost?

Ne zapravljate potenciala in kreativnosti, ki je v vas, samo zato, ker vas je strah, kaj bodo drugi rekli, da se to ne splača, da je to brez zveze, da to nima smisla.

Smo Slovenci res tako prestrašen narod, da se zapira v školjko in je zadovoljen z drobtinicami, za katere se tepe na podlagi sebičnosti in strahu na vseh področjih življenja, kot meni tudi Gary Whitehill?!

Smo mu pripravljeni do njegovega naslednjega obiska v Sloveniji dokazati nasprotno? Ne pozabite, vrne se že drugo leto!

En komentar

  1. Na obraz se mi je prikradel ironičen nasmeh.
    De ne bi slučajno živeli v iluzijah…še vedno nam vladajo drugi, še vedno nam drugi govorijo, kaj in kako naj delamo. In to bolj, kod kdajkoli. Ker se ne upiramo več, ampak jih celo prosimo. Zato pa vse poka po šivih.
    Zakaj je tak? Ker, kot ste dejali, imamo to v DNK-ju. V resnici nas je zelo strah naše samostojnosti, nam je tuja, zato pa se na vsakem koraku sabotiramo.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*