Napoved Sebastijana Škorca, da je bila druga četrtfinalna tekma končnice državnega prvenstva njegova zadnja, je marsikoga presenetila. Res je, da je Škorc letos dopolnil 40 let, toda v finalu lige prvakov smo se še enkrat več lahko prepričali, da leta v vrhunskem športu niso pomembna, saj sta bila Sergej Tetjuhin in Aleksander Bogomolov pri svojih 38-tih letih med najboljšimi igralci novega evropskega prvaka Belgoroda. Tudi Škorc je bil v tej sezoni še vedno med najboljšimi liberi v slovenski ligi. Toda kot kaže bomo od prihodnje sezone naprej enega najbolj popularnih najbolj uspešnih slovenskih odbojkarjev v zadnjem desetletju, videli le še v trenerski vlogi pri Lunos Mariboru, kjer je bil še letos v vlogi igralca in trenerja.
»Že pred letošnjo sezono sem razmišljal o tem, kdaj bo tisti čas, da se poslovim. V klubu se mi je ob našem ‘zlatem’ Mladenu Gogiču in Alenu Kranjcu nabiralo veliko dela, kajti ob trenerskem in igralskem delu je bilo treba še hoditi od pokrovitelja do pokrovitelja, sestankovati, potem imeti še analize in preprosto je prišlo do tiste točke, ko tega ne zmorem več. Delno je k temu pripomogel tudi naporen urnik letošnjega prvenstva, ko smo praktično vso sezono igrali v ritmu sreda-sobota, tako da praktično nisem imel dneva, ko bi se lahko odpočil. Tako sem bo zdaj popolnoma posvetil trenerskemu delu in organizaciji v klubu, to kar sem že v tej sezoni delal, se pravi, bil športni direktor,« je novico, da bo prenehal z aktivnim igranjem odbojke potrdil Sebastijan Škorc, ki bi po svoji kakovosti prav lahko igral še najmanj sezono ali dve. Ne nazadnje sta na nedavnem finalu lige prvakov blestela le leto oziroma dve leti mlajša Tetjuhin in Bogomolov, medtem ko v slovenski ligi navdušuje Matija Pleško. Takšnih primerov je v odbojki še veliko, tudi recimo Nikola Grbić.
»Res je, kar ste rekli. V vrhunskem športu leta niso pomembna. Pomembno je le, kako dober si. Če bi opravljal samo delo trenerja in igralca, bi vsekakor lahko potegnil še kakšno sezono, in če se bodo zadeve premaknile v to smer, še vedno obstaja kakšen odstotek možnosti, da bi nadaljeval tudi z igralsko kariero. Možno je tudi, da bi ob dobri ponudbi še igral, kakšno sezono v tujini, recimo Katarju ali kaj podobnega, toda vemo, da se, kot libero težko prodaš, poleg tega pa že dve, tri leta nisem igral v ligi prvakov, zato je zato zelo malo možnosti.«
V Maribor ste se po desetih letih vrnili predlani in v tem času je mariborski klub spet postal pomemben na slovenskem odbojkarskem zemljevidu. V letošnji končnici državnega prvenstva ste bili zelo blizu tudi uvrstitvi v polfinale.
»V zadnjih dveh letih smo v Mariboru naredili velik premik, kajti od boja za obstanek smo prišli do tega, da redno igramo v končnici državnega prvenstva, v pokalu pa smo dvakrat zapored prišli do polfinala. Seveda se samo s tem ne mislimo zadovoljiti, vedno mora obstajati težnja po napredku in to velja tudi za naš klub. Cilje, ki smo si jih na začetku zastavili, smo dosegli, želeli smo si sicer priti tudi med štiri, kar bi nam morda uspelo, če bi prednost v Kanalu, ko smo vodili že z 2:0 v nizih zadržali do konca tekme ali če bi na drugi tekmi po vodstvu z 1:0 in 16:12 v drugi tekmi zmagali. Žal nam to ni uspelo, vendar se že oziramo na prihodnjo sezono.«
Vi ste še eden izmed igralcev, ki so v svoji karieri igrali tako po starem sistemu štetja, kot zdajšnjem RPS sistemu. Kateri je za vas bolj atraktiven, morda tudi bolj pravičen?
»Vsekakor zdajšnji. Zakaj? Preprosto zato, ker so po starem sistemu slabše ekipe težje prihajale do točk, kaj šele niza ali zmage, kajti boljše ekipe so si lahko privoščile večja nihanja med posameznim nizom in zanj niso bile kaznovane. Tega zdajšnji sistem ne dovoljuje, je bolj pravičen in bolj zanimiv za gledalce, kajti, če nisi zbran do konca, se ti to hitro maščuje. Ta sistem, ko šteje vsaka točka, je vsekakor boljši.«
V tem sistemu ste tudi vi postali vrhunski igralec. Z uvedbo prostega igralca se je začel vaš igralski preporod in tudi po vaši zaslugi je postajalo to igralno mesto tudi v slovenski odbojki vse bolj cenjeno.
»Na začetku, ko se je uvedlo mesto prostega igralca, temu igralnemu mestu klubi niso posvečali veliko pozornosti in pogosto so na tem mestu igrali domači, mladi igralci. To sicer ni bilo slabo, toda, če je ekipa želela imeti pomembnejšo vlogo v prvenstvu, je morala tudi na mestu prostega igralca imeti dobrega igralca. Na prostega igralca oziroma libera se je potem začelo drugače gledati, je pa še vedno mesto, ki v primerjavi s korektorji, sprejemalci ali organizatorji igre ni tako cenjeno. Toda danes so prav vsa igralna mesta v vrhunski odbojki enako pomembna. Jaz temu pravim, da imamo v odbojki danes pet različnih poklicev, se pravi sprejemalec, korektor, organizator igre, bloker in libero in tako kot ne moreš dobro brez zidarja, vodovonega inštalaterja, električarja, parketarja, malarja …, sezidati dobre hiše, tudi dobre odbojkarske ekipe ne moreš sestaviti.«
Ko se danes ozrete po svoji karieri, imate veliko razlogov za zadovoljstvo. Za vami je resnično vrhunska kariera, v kateri se lahko pohvalite, da ste z ACH Volleyjem osvojili pokal Top teams, da ste tudi s Paris Volleyjem igrali na zaključnem turnirju pokala Top teams in da ste bili obakrat proglašeni za najboljšega libera zaključnega turnirja. Potem so tu vsi državni in pokalni naslovi z ACH Volleyjem, Mariborom, Paris Volleyjem in Budvansko rivijero, da tega, da ste kar štirinajst let nosili dres slovenske moške reprezentance in z njo igrali na štirih evropskih prvenstvih niti ne omenjamo.
»Kot prvo, nikoli si nisem mislil, da bom odbojko lahko igral do svojega štiridesetega leta. Velik dosežek zame je tudi bil, da sem pri 38 letih z Budvansko rivijero še igral v ligi prvakov. To je zagotovo ena od stvari, o katerih kot mlad igralec niti sanjal nisem. Morda bi v svoji karieri lahko naredil tudi več, če bi ob prvem času potegnil kakšne drugačne odločitve. Tu mislim na to, da bi lahko prej šel v tujino, ne šele pri 28-letih. Toda po drugi strani sem z doseženim lahko zadovoljen. V karieri se je nabralo kar nekaj naslovov, vendar se od lovorik ne živi. Kot športnika me ne zanima več, kaj je bilo včeraj, zdaj sem osredotočen nato, kaj lahko naredim kot trener.«
Omenili ste prihodnost, zato me zanima, kako vi vidite prihodnost slovenske odbojke? Tu predvsem mislim na reprezentanco. Z večino zdajšnjih reprezentantov ste tudi sami igrali in jih dobro poznate. Že nekaj let čakamo na vrhunec, ki pa ga do zdaj še nismo dočakali, kajti uvrstitve na evropska prvenstva za slovensko moško odbojko ne pomenijo več vrhunca.
»Že šest let govorimo o perspektivni generaciji. To generacijo zelo dobro poznam, s temi igralci sem v zadnjih letih čez poletje preživel več časa, kot z družino. Pravzaprav je bilo tako od leta 1998 naprej in za vse to obdobje lahko rečem, da je reprezentanca iz leta v leto napredovala. Dobro, vmes se nam šest let ni uspelo uvrstiti na evropska prvenstva, toda od leta 2007 smo vedno prisotni na tem tekmovanju. Velik napredek smo naredili s prihodom Mitje Koželja na mestu direktorja reprezentance, ko smo v Draš centru končno dobili svoj odbojkarski center. Do takrat smo se selili po Sloveniji, iz mesta v mesto, kar je morda dobra reklama za odbojko, ne pa za igralce, kajti nismo imeli svoje baze, v kateri bi se lahko v miru pripravljali. Poleg tega nismo imeli stalnega fizioterapevta, ki so se menjavali kot po tekočem traku. S to bazo, ki je bila v Draš centru, se je naredil center odbojke, kajti nekatere najboljše evropske ekipe in reprezentance ne hodijo v Maribor zato, ker je tu Zlata lisica, temveč zato, ker so tu vrhunski pogoji. Vsekakor pa ne smemo pozabiti na Veselina Vukovića, ki je s svojim strokovnim vodstvom postavil zadeve na še višjo raven. Tudi pod Gregorjem Hribarjem in Iztokom Kšelo smo napredovali, vedno je bil narejen korak naprej, toda z Vukovićem smo dobili človeka, ki živi za odbojko 24 ur na dan. Žal pa ne moremo reči, da smo na zadnjem evropskem prvenstvu naredili korak naprej. Pa tu ne mislim reči ničesar proti zdajšnjemu vodstvu reprezentance ali zdajšnjemu selektorju, vendar lani na Danskem nismo naredili koraka naprej. Čeprav smo premagali Srbijo, smo se morali domov vrniti že po prvem delu tekmovanja. To, da danes premagujemo hrvaško reprezentanco, Izrael, Makedonijo, ni noben velik uspeh, kajti te ekipe smo premagovali že pred sedmimi, osmimi leti. Danes bi morale biti naše težnje precej višje, kajti naši igralci igrajo v najboljših evropskih ligah in so nosilci igre v svojih klubih. Čebulj v Ravenni, Gasparini v Veroni, Tine Urnaut v Izmiru, kjer je tudi Kamnik, pa Pajenk v Jastrzebskim, s katerim je v ligi prvakov osvojil tretje mesto, Vinčič je v Turčiji … Ne dvomim o tem, da se naši reprezentanci ne bo uspelo uvrstiti na EP 2015, toda čas je, da se nekaj naredi. Dobro je, da ekipa ostane skupaj, tudi Luka Slabe naj dobi še eno priložnost, vendar ne bi bilo dobro, če bi govorili, da je vse v redu. Ne bi šel rad preveč v podrobnosti, toda bojim se, da ta generacija ne bo dosegla tistega, kar se od nje pričakuje, kajti čas teče, v športu pa popravnih izpitov ni. Si ali nisi. Samo upam, da bomo letošnji ciklus dobro oddelali. V evropski ligi mora biti naš cilj prvo mesto in uvrstitev v svetovno ligo, nikakor pa ne bi smelo priti do tega, da bi v njej igrali le občasno, temveč mora biti to kontinuirano igranje. Šele, ko bo do tega prišlo, bomo lahko govorili o novem koraku naprej. Naš cilj mora biti, da v kontinuiteti premagujemo reprezentance, kot so Finska, Nizozemska in podobne ter se čim bolj približamo Srbiji, Rusiji, Italiji … Ampak še enkrat poudarjam, imamo dobro reprezentanco, v kateri so vrhunski igralci, zato ne smemo vreči puške v koruzo. Pred njimi je nov dvoletni ciklus, v katerem lahko potrdijo svojo kakovost, toda lani ni bil rezultat na EP takšen, kot bi lahko in moral biti, vendar verjamem vanje.«
Čeprav ima odbojka po nogometu največ registriranih igralcev in igralk, je v primerjavi z drugimi kolektivnimi športi v Sloveniji po medijski odzivnosti najmanj prepoznavna.
»To je zagotovo ena od stvari, ki bolijo. Velik del razloga leži tudi v tem, da je odbojka medijsko slabo pokrita. V medijih se odbojka skoraj ne pojavlja. Dokler se o odbojki ne bo pisalo vsakodnevno in dokler ne bodo tekme slovenske lige vsak teden na televiziji, bo odbojka capljala za drugimi kolektivnimi športi. Je že dobro, da bodo finalne tekme končnice na televiziji, da bodo na televiziji tekme slovenske reprezentance, toda tekme bi morale biti na malih ekranih tudi med samo sezono. Če ne na TV Slovenija, pa na kakšni drugi televiziji. Dobro bi bilo, če bi vsak teden imeli derbi kroga v neposrednem prenosu. To bi bilo zanimivo tudi za pokrovitelje, in če odbojka medijsko ne bo bolj pokrita, tudi pokroviteljev ne bo. In to kljub temu, da smo po množičnosti takoj za nogometom. Tu je še toliko rezerv, da boli glava. Upam, da bo že v prihodnji sezoni narejen korak naprej in da bo ob reprezentančni odbojki na televizijo prišla tudi klubska odbojka.«
Za konec še nekaj besed o končnici državnega prvenstva. Jutri sta na sporedu prvi polfinalni tekmi končnice. Komu pripisujete največ možnosti za državni naslov?
»ACH Volley je še vedno korak pred vsemi drugimi ekipami. Želim mu, da bi še naprej igral ligo prvakov in da se bo izvlekel iz finančne krize, saj so edini slovenski klub, ki je sposoben igrati ligo prvakov. Takšna je realnost in takšnega vlečnega konja, kot je ACH Volley, v slovenski odbojki potrebujemo. Z zmago v srednjeevropski so potrdili dobro formo, imajo pa Matijo Pleška, ki je pravi vodja ekipe in trenutno njen prvi igralec. Vsekakor je Pleško dober vzor drugim soigralcem in zagotovo je ACH Volley po igralskem kadru korak pred vsemi ekipami in je zame prvi favorit za naslov državnega prvaka. Dobro, v pokalu jih je presenetil Calcit, toda v pokalu odloča le ena tekma, v prvenstvu moraš biti boljši dvakrat oziroma trikrat. Mislim, da je bolj vprašanje, kdo bo drugi finalist? Več prednosti bi dal Panviti Pomgradu, ki ima po ACH Volleyju najbolj kakovostno sedmerko, toda tudi Calcit ima dobro sestavljeno ekipo, ki ima najdaljšo klop, toda ko pogledamo samo sedmerko, je Panvita v prednosti. Popolnoma zasluženo je v polfinalu tudi Salonit, ki je izločil nas in ima v svojih vrstah Čabarkapo in Dos Santosa, ki sta odigrala vrhunsko sezono, in sta dokazala, da je bil njun nakup v Salonitu več kot upravičen. Takoj za njimi smo mi in Go Volley in to je ta vrh slovenske odbojke. Žal mi je, da je Triglav izpadel iz prve slovenske lige, ker si po vsem, po kakovosti in organiziranosti kluba zasluži igranje v njej in ne bi bilo slabo, če bi že v prihodnji sezoni prišlo do povečanja lige za dva člana, kajti tudi Šempeter bi si zaslužil igranje med najboljšimi slovenskimi klubi.«
