Pa smo le pristali…na Siciliji namreč. Ko smo zapuščali letalo, nas je objel prijetno topel zrak na palermskem letališču. Konec oktobra so tukaj na Siciliji še vedno prijetne temperature, čeprav je bilo napovedano slabo vreme in to ravno za čas našega raziskovanja Sicilije. Ko slišimo ime Sicilija, je naša prva misel….mafija – sinonim za izsiljevanje, pobijanje, grožnje, prekupčevanje z mamili, orožjem. Mafija, dobesednega prevoda ni, izhaja iz arabske besede »mahfia«, kar pomeni družino. Mafija, kot združba, je obstajala še preden je dobila ime. V 18.stoletju, ki je bilo zaznamovano z gospodarskim izseljevanjem, se Italija združi, in ker država ne more zagotavljati pravic in varnosti po Italiji in na Siciliji, prevzamejo oblast alternativne združbe…in ena od njih je mafija, na Siciliji imenovana Cosa Nostra. Ker pa bomo o mafiji še govorili, bom začela kar z z našim raziskovanjem Sicilije. Palermo, ki je glavno mesto Sicilije in hkrati tudi največje mesto na Siciliji, nas je očaralo s svojo bogato dediščino. Ustanovitelji tega mesta so Feničani in sicer l.736p.n.št., ime Palermo pa je grškega izvora in pomeni «Kraj, vedno prikladen za pristan – Panormus”.
Palermo se lahko pohvali z 2700 leti obstoja in vedno je bilo upravno mesto Sicilije. Mesto je najpomembnejša zapuščina tako Arabcev kot Špancev in Normanov. Prebivalstvo je multietnično, ravno tako cel otok Sicilija in to vse zaradi njenega geografskega položaja. Mesto Palermo ščiti svetnica Rosalia. Vzeli smo pot pod noge in si mesto ter njegove znamenitosti ogledali kar peš. Najprej je bila na vrsti normanska palača, ta je bila zgrajena že v 9. stoletju, Normani pa so jo spremenili v svojo rezidenco. Od takrat dalje je bila normanska palača vedno sedež Sicilije. Obdana je z vrtovi, zasnovanimi med arabsko vladavino. V sami palači se nahaja tudi Palatinska kapela, ki je bila zasebna kapela normanske družine. Kapela je tako bogato okrašena, da ti vzame kar sapo in vse to okrasje naj bi izdelali bizantinski in arabski rokodelci. Za Palermo so značilna tudi vrata, imenovana Porta nuova ali nova vrata, katera so bila eden od vhodov v mesto, ki je bilo drugače zaščiteno z obzidjem. In že smo pristali na tržnici, eni od štirih mestnih tržnic, Ballaro, neverjetno živahna in barvita tržnica, kjer so doneli vzkliki različnih prodajalcev in nas vabili k nakupom. Težko se je bilo upirati vsem dobrotam, ki so bile na stojnicah, greh bi bil jih ne poskusiti. Arancini, tipična sicilijanska poulična jed (riževi kroketi, polnjeni z različnimi nadevi), so nam šli dobro v slast. Tudi picam se nismo mogli upreti, saj te je njihov vonj prepričal, da moraš pojesti vsaj košček. Ogledali smo si še Teatro Massimo, pa cerkev sv. Dominika, sprehodili smo se po najlepšem zgodovinskem trgu Bellini in končali v kapucinskih katakombah, kjer počiva 8000 mumij najbogatejših prebivalcev Palerma, najbolj znana je mumija Rosalie Lombardo, saj je bila stara le dve leti.
Drugi dan smo s ogledali Monrealsko katedralo, v mestecu Monreale, ki je bilo svojčas arabsko. Samo mesto je se nahaja na pobočju gore Caputo, katedrala pa slovi po neverjetnih mozaikih, ki se raztezajo na kar 10.000 m2, verjetno je to tudi ena največjih svetovnih površin z mozaiki. Začne se vožnja v osrčje Sicilije, v mestece Corleone, znano po mafiji in zloglasnem mafijskem klanu. CIDMA, muzej boja proti mafiji in hkrati tudi organizacija, je napolnjen s spisi in »kartotekami« najhujših mafijcev ter s fotografijami, ki prikazujejo žrtve mafije. Vse o mafiji nam je zelo slikovito predstavil fant, ki je po materi poljskega rodu in katerega družina je aktivno sodelovala v boju proti njej. Corleonski klan je oslabel, vendar domačini pravijo takole: »nikoli ne veš do kje segajo lovke mafije….mafija je kot hobotnica«.
Pot nas je vodila v Agrigento, mesto, ki ga je grški pesnik Pindar opisal kot «najlepše mesto v katerem prebivajo smrtniki«. To mesto so ustanovili Grki iz območja Krete in Rodosa. Katedrala in samostan Santo spirito sta najpomembnejši stavbi v tem mestu. In že smo v Dolini templjev, ta je od leta 1997 pod UNESCO – vo zaščito. Akragas, antično mesto in nedvomno največji arheološki kompleks na svetu, je sestavljen iz desetih templjev, vrtov, utrdb, deli prebivališč, treh svetišč. Največji med njimi je tempelj Zeusa Olimpskega. Temu mestu, vsaj tako pravi legenda, je vladal kralj Kokalos, kateri je gostil Dedala, ko je le ta pobegnil iz Minotavrovega labirinta. Sprehod po dolini templjev je na nas naredil neverjeten vtis….vsi ti templji, vrtovi, kip Dedalusa…neverjetno kaj so v tistem obdobju ustvarjali…brez vse tehnologije, ki jo premoremo danes. Posedli smo se v kavarnico, popili odlično kavico, kot jo znajo pripraviti le Italijani in uživali ob pogledu na veličasten tempelj Konkordije.
Zapeljali smo se do obale in občudovali še slovite Turške stopnice(Le scale dei Turchi). Te stopnice snežno bele barve sta izoblikovala veter in morje. In že se peljemo proti Enni – popku Sicilije, ki je hkrati najvišje ležeče mesto na Siciliji.
Ker je že pozno in tudi dokaj megleno, smo se morali odreči čudovitemu razgledu, ki ga ponuja to mesto. Upali smo, da se bomo prebudili v sončno jutro in doživeli pogled na Etno v daljavi, vendar zopet nismo imeli sreče – še gostejša megla. Dobra ura vožnje in že smo v Caltagironeju, prestolnici keramike. Stari in novi del povezuje stopnišče Device Marije, sestavlja ga kar 142 stopnic, prav vsaka je okrašena z drugačnimi okrasnimi ploščicami. Pogled z vrha stopnišča je malček vrtoglav, vendar se vseeno spustimo po njih do novega dela.
Spet ne gre brez kavice in nadaljujemo pot do slavnih in najpomembnejših Sirakuz, mesto, ki je bilo celo večje kot Korint in Atene. V Sirakuzah je živel slavni Arhimed. Arabci leta 878 ustanovijo na otoku Ortigia novo naselbino, čudovito ohranjeno, s prekrasnimi stavbami. Sprehod po mestu nas je navdušil…..vse te stavbe, male trgovinice, ki so ponujale marsikaj. Čakala nas je še pot do Catanie, ki je drugo največje mesto na Siciliji. Zvečer je bilo mesto zelo živahno, ulice polne različnih prodajalcev, ki so ponujali vse: dežnike za tri evre, jo-jo žogice, šale, pelerine, baterije, in še bi lahko naštevali. Na trgu Duomo se nahaja slonov vodnjak, obrnjen je proti Etni in smejoči se slonček naj bi varoval Catanio pred tegobami.
Nočitev in zjutraj smo se vsi toplo oblečeni podali na Etno. Etna, trenutno 3340 metrov visoki, tako skrivnostni, še vedno aktivni vulkan. Kljub vsemu domačini še vedno prebivajo na njenem pobočju, zemlja je tukaj izredno plodna in zraste čisto vse kar posadijo. Domačini ji rečejo preprosto Muntagna in kar “gora da, to gora vzame”. Povzpnemo se na 2000 metrov, zunaj je hladno in brije mrzel veter…prav nič prijetno. Vendar….razgledi so čudoviti. Čisto pod vrhom Etne že sneži, padajo velikanski kosmi snega in ker nas že pošteno zebe, se vrnemo v kočo na alkoholni napitek imenovan Etna…in ko ga popiješ, pozabiš na mraz, kajti v trenutku te oblije vročina….ima namreč kar 70% alkohola. Dovolj za dobro voljo.
Spustimo se v dolino in se podamo proti Taormini, starogrškemu mestu, ki je danes zelo mondeno in zelo romantično. Podpremo si želodčke z odlično pasto alla Norma, poskusimo različne arancine in pijemo odlično pivo. Vreme nam ni ravno naklonjeno, začelo je deževati, zato pot pod noge in nadaljujemo vse do Messine, največjega sicilijanskega pristanišča. V Milazzu se vkrcamo na hidrogliser in v dobri urici smo na Eolskem otočju, na otoku Lipari, kjer se tudi nastanimo.
Eolski otoki dobijo ime po bogu vetra Eolu, ki je imel tukaj svojo palačo in kjer v resnici piha skoraj vsak dan. Drugi dan nas je čakal izlet na sosednji vulkanski otok Stromboli, ki se ponaša s še delujočim vulkanom, ki nam postreže z malim izbruhom. Izlet na otok Vulkano je odpadel zaradi slabega vremena in glej ga šmenta…tudi mi smo zaradi tega imeli kup nevšečnosti. Nemudoma smo morali zapustiti Lipari, kajti začelo je močno pihati, morje je postalo zelo nemirno in valovito, sosednje mesto ježe bilo pod vodo.
V pristanišču smo malček v strahu pogledovali na razburkano morje in čakali na hidrogliser, ki nas je odpeljal zopet na Sicilijo…predčasno. Vožnja ni bila ravno prijetna, vendar smo se srečno izkrcali. Vendar presenečenjem ni bilo konca. V Catanii so nas presenetile še poplave, prav vsaka cesta je postala deroča reka….neverjetno. Da bi prišli do avtobusa, kateri nas je potem odpeljal na letališče, smo bosi in z zavihanimi hlačnicami premagovali deročo vodo. In…uspelo nam je.
Izvili smo se iz primeža slabega vremena, dočakali naše letalo, ki nas je popeljalo na letališče v Benetke. Vsekakor zanimiva in adrenalinska izkušnja s srečnim koncem.
