So dnevi, ko ti v krvi vre nemir, želja po tem, da bi začutil na obrazu veter, ki bi te božal drugače, kot te poboža domača burja. Dotaknil bi se tal, ki govorijo o zgodovini onkraj domačih gora. Nemirnih, morda razigranih, ….. drugačnih. Težko je reči lepših, saj je domača zemlja nekaj, kar vedno rad melješ med prsti in te ne pusti nedotaknjenega. A kdor ni pogledal preko domačih logov, mnogokrat ne ve, kakšen zaklad ga obdaja doma. Spoznati drugačnost ljudi, pokrajine, utripa življenja, vdihniti kar še ne poznaš, razširiti in prestopiti vsaj deloma zlo omejenost. Ja ….. vem kam bi želela. Tja, kjer skalovje govori svojo zgodbo, kjer kakor skozi svojevrstno brbotanje spregovori zemlja skozi Etno …… na Sicilijo.
Pred odhodom je bilo na vrsti nekaj priprav, a sploh ne veliko. V kotu je že čakal majhen šotor, blazina, nekaj malega posode in hrane, obleke, pa fotoaparat, svetilke, zemljevid in nekaj drobnarij ….. za kaj več pa na motorju tako ali tako niti ni prostora. Čar potovanja je v poti, v presenečenjih, ki jih prinese dan, zato rezervacij prenočišč in vnaprej definiranih točk ni bilo. Še dobro, kajti že prvi dan se ni pričel ravno tako, kot bi si človek v idealnih pogojih zamislil.
Še zadnji pregledi pred odhodom. Veriga mora biti namaščena, da zdrži daljši potep, zavore morajo delovati brezhibno, gume morajo imeti zadovoljivo globino profila…. a žeblji v njej niso dobrodošli. Le od kod se je vzel. In to ravno takrat, ko je najmanj treba. Hja, ni kaj. Pot je dolga in doma poznaš vulkanizerje, ki jim zaupaš, zato je bilo prvo opravilo menjava gume. Upala sem, da motor ne bo od strahu odvrgel izpušno cev in rekel, da se ne gre.
Prvih nekaj zavojev, ducat prvih semaforjev in že je bila cesta kakor preproga. V pričakovanju zanimivosti, so minute tekle hitreje kot običajno. Od doma do državne meje po lokalni cesti, nato na avtocesto, mimo Trsta vse do bližine Benetk, nato po izhodu iz avtoceste po lokalni cesti v smeri Mestre in naprej v smeri Ravenne. In prvi postanek pri kavarni, da si pretegneš noge. Kavarna: » Via Einstein« – v redu bo, kavo imajo. Ampak ne takšno kot pri nas, če ne znaš prav naročiti, ti prinesejo kavo v čisto majhnih skodelicah. Dobra šola za drugič, se bo treba potrudit in nekako razložit, da bi kavo v skodelici za čaj. Ne, sladoleda pa nebi, saj je bilo sonce skrito tam nekje za oblaki in ni bilo preveč toplo.
Gremo naprej …
Pa ne v Ravenno, mimo nje proti Riminiju, od tam pa ob obali. Čar potovanja je v poti, ne v cilju. Kilometri so švigali, prav tako čas, ura je bila že 18.30 in ugledala sem morje. Kako lepo, pa koliko plaž in hotelov. Kilometrom peščenih plaž na obeh straneh sploh ni bilo videti konca. In školjk, da bi jih lahko pograbil.
Nekaj najlepših je romalo v žep. In ….. gremo naprej, Sicilija je še daleč.
Smer Pesaro in nato naprej proti mestu Senigallia, ob obali.
Uf, pa temniti se je začelo. Bo treba poiskati kraj, kjer bi lahko postavili šotore. Ampak, vsepovsod sami hoteli …. zavijemo proti celini, kjer je manj natrpano.
Na, pa se je stemnilo.
Vozimo stran od turistične natrpanosti, po lokalnih cestah proti predelu, kjer je bilo videti nekaj drevja in bolj poredko posejanih hiš, ter se pred eno izmed domačij, kjer je izgledalo, kot da se ukvarjajo tudi s kmetijstvom, ustavimo in pozvonimo.
Odpre gospodar.
»Oprostite, potujemo, pa nas je ujela tema. Bi lahko šotor postavili za tisto vašo garažo? Ne bomo glasni, le prespali bi v njem in zjutraj odpotovali naprej.« Razlaganje je bilo sicer malo z rokami, malo z nogami, pa nekaj polomljene Italijanščine, vmes malo angleščine.
»Kaj bi vi želeli??? Za garažo postaviti šotor? Ne, to ne,….« je začudeno odgovarjal gospodar.
»Takoj zjutraj odpotujemo, ne bomo vas nadlegovali……«
Gospodar še vedno začuden nas pelje v garažo ter s prstom kaže na tovorni avtomobil, kjer bi bilo na »kasonu« vseeno bolj prijazno kot zunaj, kjer so že grozili oblaki. Tekal je sem ter tja, prinesel blazine od sedežne garniture in razložil, da nam bo prinesel tudi vodo, ter da si lahko postrežemo tudi z vtičnicami, če potrebujemo elektriko.
»Ja hvala lepa, saj bomo kot v hotelu,« se hitimo zahvaljevati.
Se nadaljuje …
