Boko po krivici istovetimo samo s slapom, saj ta beseda označuje tudi kraški bruhalnik in hudourniški potok. Toda kraški bruhalnik, vmeščen med strme stene ob izviru, je očem skrit, hudourniških potokov je pri nas na stotine, najbolj vodnat slap v Sloveniji pa je le eden – Boka.
Slap Boka
Vode s kaninskega pogorja se zatečejo v podzemlje, se tam zbirajo, strnejo in pridrejo na dan na skalni polici. Bruhalnik se takoj za tem požene čez visoko steno in spremeni v veličasten slap. Njegova vodnatost ni edini presežnik, s katerim se ponaša. Manj pogosto ali pa sploh ne, je omenjeno, da je verjetno tudi najbolje viden, ali če hočete očem najbolj dostopen slap pri nas. Bolj znani Peričnik, Rinka in Savica se skrivajo med gorskimi stenami, prikriti glavnim potem in tudi, ko se napotiš k njim, jih ne ugledaš na kilometer daleč, kot velja to za Boko.
Tako, če si jih zamislim skupaj Boko, Peričnik, Rinko in Savico, je Boka kot nekakšna bohotna, zajetna mati, obdana z vitkimi, živahnimi, ljubkimi otroki, kar jih dela tako očarljive, kot dela Boko veličastno njena višina, še bolj pa širina in količina. Izraz najveličastnejši slap v Sloveniji in v Evropi, ni plod neke vznesene domišljije ali čustvenega naboja – tako označuje Boko Wikipedija.
Ima dve stopnji 106 m in 33 m in združeni bi presegli malo znano, 128 m visoko Klomo, ki velja za najvišji slap pri nas. Ker šteje vsaka stopnja posebej, zaseda slap Boka po višini peto mesto v Sloveniji. Ni nujno, da bo na tem mestu tudi ostal, kajti Boka dejansko raste, ker spodkopava kamnine, na katere pada. S ceste vidimo njegov višji del in ga po tem tudi poznamo. Zanimvo in preveč skrito je dejstvo, da obstaja na Bovškem slap, višji od Boke. Eden od slapov Suhega potoka meri 111 m.
Od blizu in od daleč
Z mosta ob glavni cesti Bovec – Žaga vidiš slap tak, kot je ponavadi predstavljen v medijih. Samo iz avta stopiš in že ga lahko občuduješ. Lepo, z drugčne razdalje in za spoznanaje z drugega zornega kota, se ga vidi tudi s ceste Čezsoča – Log Čezsoški. Tam ga doživiš kot presenečenje, ko se onkraj Soče in zelenja nenadoma razpre Kaninsko pogorje z mogočnim slapom v sredini.
Ni treba, da se zadovoljiš s pogledom od daleč. Slapu se lahko približaš z razgledne točke, po stezi, ki vodi po desnem bregu potoka ob robu prepada, s pričetkom ob že omenjnem mostu na glavni cesti Bovec – Žaga. Do tja je kakih 40 minut zmerne, nezahtevne hoje.
Druga, bolj drzna možnost je brezpotje v strugi. Ni pravila, koliko časa boš potreboval za pot, niti na koliko metrov se boš približal slapu, saj je to odvisno od tvoje iznajdljivosti, drznosti in spretnosti. Struga ni prijazna (v smislu hoje) in tudi ne vedno prehodna, saj ima hudournik svoje muhe. Nerode naj se raje zadovoljijo s pogledom na slap s ceste ali z razgledne točke.
Včasih se je bilo možno povzpeti prav do izvira potoka, tik nad slapom, a je danes pot, ki sicer vodi po levem bregu potoka, praktično neprehodna. Je pa bil ta izlet že takrat, ko še ni bil označen kot nevaren, kar zahteven, toda splačalo se je potruditi. Ob obilici vode, ki kar bruha čez stene, gotovo nisi pričakoval, da boš naletel na nekakšno majhno, živahno jezero, ujeto med navpične stene.
Hudourniški potok
Kot vsi hudourniki, je tudi potok Boka v tej vlogi nepredvidljiv in ima moč, s katero spreminja naravo.
Čeprav ga do izliva v Sočo ne loči niti kilometer, še zaleč ni najkrajši vodotok pri nas. V primerjavi z Jezernico na Idrijskem, ki je dolga le neverjetnih 55 m, je pravi velikan.
Ob izlivu v Sočo ustvarja prijeten ambient, predvsem v poletnih mesecih vabljiv za turiste, tako tiste, ki se od tu podajo na avanturo z raftom, kot one, ki bi radi le ujeli sončne žarke ob smaragdno zeleni in živahni Soči. Takrat se sotočje spremeni v pravo mravljišče.
Slap Boka kot plezališče – na meji utopije
Marsikateremu plezalcu dela slap Boka skomine. Kaj ne bi bilo lepo preplezati to veličasto vertikalo? Toda njegova južna lega, obilica vode in nizka nadmorska višina ljubiteljem plezanja zlepa ne ponudi tega zadoščenja.
Da plezanje po njem v zimskem času le ni misija nemogoče, sta prvič dokazala Slavko Svetičič in Silvo Černilogar, davnega leta 1993, drugič pa Dejan Koren in Mitja Šorn leta 2012. Njim gre zasluga, da se Boka ponaša z dvema plezalnima smerema: Temperatura in Nora burja.
Z zaledenelimi slapovi je v tem delu Slovenije bolj radodarna dolina Koritnice, tudi sicer znana po številnih večjih in manjših, lažje in težje dostopnih slapovih. Toda to je že druga zgodba.
