Slap Šprucar je malo znani slap na Gorenjskem, točneje malenkost stran od izvira Selške Sore, v bližini vasi Sorica. Našli smo ga bolj kot ne po naključju, ko smo iskali izvir Selške Sore.
Izvira seveda nismo našli, prijazna domačinka nam je obrazložila, da je nedostopen in da se ga ne da videti, smo pa zato našli že omenjeni slap Šprucar. In ni nam bilo žal. Slap je zelo lep in vsekakor vreden ogleda.
Pot je srednje težavna. Od glavne ceste je hoje približno 15 minut. Gre za krajši, poldnevni izlet, primeren, ko želite biti za kosilo že doma ali ko želite nato doma še kaj postoriti.
Do njega se pride skozi Škofjo Loko v smeri Železnikov in nato naprej proti vasi Sorica. Do vasi skorajda ne morete zgrešiti, saj so označbe dobro vidne. Sledite lahko tudi tabli Bohinjska Bistrica. Odcepite se v strmi vzpon in po nekaj ovinkih nato prispete v Spodnjo Sorico, skozi katero se peljete naprej do Zgornje Sorice. Vmes se lahko še spotoma ustavite pri Groharjevem spomeniku ob cesti. Ne se ustrašiti, saj ni posebej tabel za Spodnjo in Zgornjo Sorico. Ko prispete do odcepa, zavijete levo, kjer se cesta začne spuščati. Po nekaj ovinkih boste na desni strani zagledali rumeno tablo, ki oznanja pot proti slapu. Ob cesti parkirate in se podate na pot, ki je od začetka kar strma, vendar široka in lepa. Po nekaj zelo strmih metrih, se pot nato odcepi na levo. Tudi tu se ne morete izgubiti, saj je pot zelo lepo označena z rumenimi manjšimi tablami.
Pot v celoti poteka po gozdu, vendar je zmeraj ožja. V nekem trenutku se odpre prelep razgled na dolino in na nasproti ležeče hribe, med drugim tudi na znano smučišče, Cerkno.
Vmes je pot rahlo zastrašujoča, saj je pogled v dolino zelo spektakularen. Nekaj metrov je celo speljana žica, za lažji oprijem, pri pogledu na globoki prepad.
Pot se nato odcepi mimo dreves in čez manjši potoček, kjer je postavljen majhen lesen mlinček.
Naprej so tudi lepo narejene stopnice in leseni mostički in za ovinkom že zaslišite zvok slapa, ki ga nato tudi zelo kmalu uzrete. Slap je lepo padajoči, pozimi pa naj bi bojda tudi zamrznil. Na koncu potke je klopca, na katero se lahko usedete in opazujete prelepi slap ter uživate v miru.
Najbolj pogumni se lahko po strmih stopnicah podate tudi čisto do vznožja slapa. Ob klopci najdete v drevo vpeto vpisno knjigo, kjer se lahko vpišete. Poti ne priporočam manjšim otrokom in ljudem, ki jih je zelo strah višine.
Izlet priporočam ljudem, ki imajo radi naravo, ptičje petje, lep razgled ter žuborenje vode ter tistim, ki ne marajo gneče, saj je slap zelo slabo obiskan in neznan. Vprašanje, če boste sploh koga srečali, kar pa na ozki potki pride še kako zelo prav.
Želim vam lep izlet!
Do naslednjič lep pozdrav!
