Slovenski komunisti so vojne in povojne razmere izrabili za fizično iztrebljanje svojih političnih nasprotnikov – 1.del

Knjiga Neme priče, Množični poboji nasprotnikov komunizma 1941-1946, obravnava najbolj travmatični in žalostni del slovenske zgodovine. Samo po koncu 2. svetovne vojne je bilo v Sloveniji pobitih več kot 100.000 ljudi. Njihovi posmrtni ostanki so neme priče še neraziskanih vojnih zločinov. Večina morilcev je že pomrla, še vedno pa se da ugotoviti odgovornost organizacij, ki so svoje pristaše pooblastile, da pobijejo politične nasprotnike.

Avtor knjige Marko Štrovs piše, da so prejšnji oblastniki ohranili organizacijsko mrežo in močne vire financ, ki so jih pred spremembo režima skrili v tujini, zato so politične stranke, ki so se razvile iz nekdanje zveze komunistov in njenega podmladka pod novimi imeni, vendar z istimi ljudmi, ohranile ključne politične pozicije tudi v novi, formalno demokratični ureditvi. Celotna struktura javne uprave, policije, sodstva, tožilstva, javnih medijev, šolstva in drugih javnih služb je ostala takšna, kot se je zgradila v totalitarnem režimu. V nadaljevanju sledi še nekaj odlomkov iz knjige.

povojni poboji slika

 

Komunisti so zapovedali strogo molčečnost o pobojih

Oblastniki so se bali odziva javnega mnenja, zato so zapovedali popolno uradno molčečnost o pobojih. Državljani so se kmalu navadili molčati, saj so bili vsi, ki so kjerkoli v javnosti omenjali poboje, ubiti oziroma obsojeni na dolgoletne zaporne kazni. S to taktiko kolektivnega zastraševanja, ki je  bila prej že preizkušena ob Stalinovih in Hitlerjevih množičnih pobojih, so oblasti pripravile ljudi v stanje, ko so za poboje vedeli, vendar so se tako bali oblasti, da si o tem niso upali govoriti niti pred najožjimi družinskimi člani in prijatelji.

Z ustrahovanjem zagotovljen molk o poznanih zločinih in zločincih je izredno močan vzvod za ustrahovanje ljudi, ki so ga uporabljali vsi komunistični režimi. Po izkušnjah stalinskih čistk v Sovjetski zvezi, ki so jih slovenski komunisti dosledno upoštevali, morajo totalitarne oblasti na vsakih sto ljudi pobiti vsaj pet žrtev, da drugi postanejo »dobri državljani«.

Ob vsakem odkritju množičnega grobišča se je v javnosti dvignil val zgražanja, kako spet brskamo po kosteh. Verjetno pa se prav tisti, ki najbolj vneto pridigajo o pieteti, o spoštovanju mrtvih, o miru, ki naj ga privoščimo mrtvim, v resnici bojijo le tega, da jih bodo odkrite množice pobitih žrtev razkrinkale kot morilce. Tudi potomci komunističnih harambašev se bojijo, da bi njihove očete ali dede razkrinkali kot vojne zločince.

Gotovo  so imele vse lokalne uprave Udbe in postaje ljudske milice natančne sezname vseh prikritih grobišč žrtev komunizma na svojem območju. To se je kazalo vsako jesen ob prazniku vseh svetih, ko so udbovci ali njihovi sodelavci v civilnih oblekah in uniformirani miličniki oprezali okrog grobišč in strašili svojce, ki so tam hoteli prižgati svečo ali položiti cvetje. Tudi jamarji so po vsakem obisku brezen z grobišči morali na zaslišanja.

To je največja zgodovinska travma Slovencev

Pri uničevanju grobišč žrtev komunističnega terorja so bili najbolj temeljiti »tovariši«, ki so po vojni ukazovali ali izvrševali množične pokole vojnih ujetnikov in civilistov, kasneje pa so prišli na najvišja mesta v gospodarskih podjetjih oziroma v lokalni oblasti.

Množični pokoli od maja do avgusta 1945 so največja zgodovinska travma Slovencev. Pri teh pokolih je tako ali drugače sodelovalo več kot 30 tisoč Slovencev. Občutek kolektivne krivde teži tudi ljudi, ki so vedeli za poboje, vendar niso pomagali žrtvam in so molčali o storilcih.

Za komuniste je bila vojna predvsem priložnost za prevzem totalitarne oblasti. Vojne razmere so izrabili za fizično iztrebljanje vseh resničnih ali potencialnih nasprotnikov. V neurejenih razmerah ob koncu vojne so izvedli množične poboje političnih nasprotnikov, ki so jih že med vojno vpisali na sezname za likvidacije. Na ta način so sledili navodilom v učbenikih za izvedbo komunistične revolucije, po katerih je treba nasprotnike odstraniti tako, da jih ni več mogoče rehabilitirati, torej jih pobiti.

Slovensko domobranstvo je pred komunističnimi požigi ter umori varovalo civilno prebivalstvo. Prav tako so preprečevali krute nacistične represalije. Predstavljali so samoobrambno organizacijo slovenskega prebivalstva – prav tako kot prejšnje vaške straže. Na takšen način so se upirali komunističnemu nasilju.

Edino Slovenija še ostaja pri svoji mantri, da so obsojanja vredni samo zločini nacizma in fašizma, akterjem komunističnih hudodelstev pa se še vedno zagotavlja dejanska imuniteta in privilegiji. Mogoče je tudi to en od vzrokov za vse nižje ocene politične in finančne stabilnosti Republike Slovenije.

Za poboje je osebno odgovoren Tito. Seveda pa ni odgovoren samo on, saj je šlo za izredno obsežno podjetje, pravo industrijsko klanje, ki ga je podrobno načrtovala in izvedla množica organov in posameznikov, ki vsak zase nosijo osebno odgovornost.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*