Slovenski komunisti so pobijali tudi »svoje« partizane, ki niso bili povsem predani komunizmu

Štrovsova knjiga Neme priče, Množični poboji nasprotnikov komunizma 1941-1946, govori o žalostnem in tragičnem delu slovenske zgodovine. Statistika kaže, da je bilo po koncu 2. svetovne vojne v Sloveniji pobitih več kot 100.000 ljudi. Njihovi posmrtni ostanki so tako lahko le neme priče mnogim neraziskanim vojnim zločinom. Takratni morilci so že pomrli, a o odgovornosti organizacij, ki so svoje pristaše pooblastile, da pobijejo politične nasprotnike se še vedno lahko razpravlja.

Avtor knjige Marko Štrovs piše, da je glede političnih zadev v partizanskih enotah vladala skrajna sumničavost. Borec, ki je politkomisarju postavljal vprašanja o komunističnih načrtih, o pobojih civilistov, je bil zapisan smrti. Prej ali slej so ga poslali v patruljo ali v drugo enoto skupaj s komunističnim ubijalcem, da ga je na poti zahrbtno ubil. Takšne uboje so potem prikazali kot smrt v spopadu s sovražnikom ali pa so rekli, da je ta borec dezertiral oziroma se je izgubil. V nadaljevanju je omenjenih nekaj odlomkov iz knjige.

Kdaj bo postavljena sramotilna tabla največjih slovenskih komunističnih zločincev?

Na vrhu piramide odločanja o množičnih pobojih zajetih vojakov in policistov, množice civilnih beguncev, ki so hoteli zbežati pred komunizmom v Avstrijo ali Italijo, ter drugih ljudi, ki so jih komunistične oblasti spoznale za politične nasprotnike, je bil Tito kot politični in vojaški diktator. Očitna je njegova subjektivna odgovornost, saj je sam osebno ukazal izvedbo teh pobojev in jih celo osebno nadziral.

Ivan Maček – Matija je po posvetovanjih s Titom, ki so bila maja 1944 v Drvarju, v Slovenijo prinesel njegov ukaz, da se za kakršnekoli politične nasprotnike ne bo imelo nobene milosti. Ne bo se uporabilo sojenj na sodiščih, ampak bodo takoj likvidirani.

Del odgovornosti bi lahko pripisali poveljstvu angleških čet, ki so zasedle avstrijsko Koroško in so množice beguncev prepustile komunističnim morilcem. Vendar Angležev ni mogoče okriviti za pokole, saj so kot vojaki civilizirane države verjeli v mednarodno vojno pravo.

Z moralnega in narodnega vidika je zato še toliko bolj pomembno, da se ugotovijo in na sramotilno tablo največjih zločincev v slovenski zgodovini zapišejo imena vseh tistih, ki so sprejeli odločitev, da pobijejo vse vrnjene domobrance in druge vojake protikomunističnih sil, ki so bili zajeti ali vrnjeni ob koncu vojne, in množico drugih ljudi, ki so jih označili kot svoje politične nasprotnike.

Kdaj bo prišlo do narodne sprave?

V nadaljevanju sledi še nekaj povzetih odlomkov iz knjige Mit o NOB:

Protislovno je imeti pozitivno naravnan odnos do partizanstva in »NOB« ter obenem negativno nastrojen odnos do povojnega režima, ker je bil ta režim rezultat zmage partizanstva in se ni kar pojavil leta 1945!

Prav tako je protislovno imeti negativno stališče do domobranstva zaradi sodelovanja z okupatorjem in hkrati negativno vrednotiti komunizem, ker so komunisti v to sodelovanje domobrance prisilili. Komunisti so že tekom trajanja vojne pričeli z uvajanjem totalitarizma v obliki vzporedne oblasti ter z izvajanjem nasilja nad političnimi nasprotniki. Do tega niso imeli nobene pravice, po drugi strani pa so domobranci imeli vso pravico, da se temu nasilju in uzurpaciji oblasti uprejo, pa čeprav v sklopu zavezništva z okupatorjem, kar je bila tedaj edina opcija.

Uporaba kratice NOB kot sinonim za partizanski boj, je osnovni primer nadaljevanja partizanskega mita v postkomunističnem obdobju. To se ne dogaja samo v javni diskurziji, temveč je vidno tudi v sklopu šolskih učbenikov in strokovnih publikacij.  

Prav nobenega nasprotja ni med domobranci, pridruženimi domobranstvu iz stališča protikomunizma in partizani, pridruženimi partizanstvu iz domoljubja, ki danes obsojajo povojni totalitarni režim. Žal je bilo njihovo bojevanje na nasprotnih straneh tragična posledica raznih dogodkov med vojno, na katere pa ti ljudje niso mogli vplivati.

Do narodne sprave ne bo nikoli prišlo, če ne bomo spremenili pogleda na naše dogajanje med vojno od tistega, ki ga je narodu ves čas vsiljeval komunistični režim. Rečemo lahko, da ga celo vsiljuje še danes, le da to poteka v bolj fini obliki in je zato prevladujoč v ljudski zavesti.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*