Pod vplivom izjemnih uspehov slovenskih športnikov na zimski olimpijadi v Sočiju in ugodne vremenske napovedi, so me misli kar same ponesle proti belim strminam. A ker skromna denarnica tipičnega slovenskega mladostnika pretiranega razsipništva ne omogoča, je bilo potrebno kar nemalo domišljije in volje.
Po pregledu cenika dnevnih vozovnic slovenskih smučišč sem ugotovil, da bom za dnevno karto odštel nekje od 27 do 32 evrov. Seveda pod pogojem, da se hočem solidno nasmučati, pri tem pa ne morem koristiti statusa študenta, ki kar ponekod omogoča nakup cenejše vstopnice (kar je dobrodošel podatek). Pod to je potrebno prišteti še strošek poti, prehrano in si na koncu koncev zagotoviti potrebno smučarsko opremo. Za izhodišče svojega športnega dneva sem si izbral Ljubljano, na pot pa naj bi se odpravila dva. Končni izračun je pokazal, da vsak od naju potrebuje med 50 in 60 evrov, pod pogojem, da ne bova razsipna, potrebne kose smučarske opreme pa si bova izposodila pri družini in sorodnikih, saj najem posameznih kosov izdatke v precejšnji meri poveča.
Tovrsten znesek zame predstavlja kar zajeten zalogaj, verjamem pa da pri tem razmišljanju nisem edini. Ko sem bil tik pred tem, da vržem puško v koruzo in ostanem pri spremljanju zimskih športov po televizij, sem zasledil ponudbo za smučarski paket na smučišču Vogel, v osrčju Triglavskega narodnega parka, le nekaj kilometrov od Bohinjske Bistrice. Omenjeno smučišče v sodelovanju s Slovenskimi železnicami ponuja celodnevno smučanje s kosilom za zgolj dobrih 30 evrov. Ob ugodni vremenski napovedi za želeni dan je bila odločitev lahka: smučanju naproti.
Dan se je pričel z vstopom na vlak v Ljubljani natančno ob 6.10 zjutraj. Sledila je vožnja do Jesenic, kjer sva po enournem čakanju presedala na vlak, kateri naju je popeljal do Bohinjske Bistrice. Pot ob pogledih na Bled in zasneženo okolico obdano z gorami mine hitro in je že sama po sebi vredna ogleda. Nato je sledila vožnja na prepolnem avtobusu do samega smučišča, ter nekaj desetminutno čakanje v vrsti pred nihalko, katera naj bi naju popeljala v snežno pravljico nad Bohinjskim jezerom. Vse opisano dobi svojo vrednost, ko človek po izstopu iz nihalke uzre snežno belino v vsem svojem sijaju. Kljub precejšnji množici je smučanje zelo prijetno, če k temu prištejemo še okusno kosilo, so bili občutki po prihodu nazaj na spodnjo postajo žičnice nepopisni. Sledila je še pot nazaj z avtobusi in vlaki, vse tja do 20 ure, ko sva prispela v Ljubljano.
Prelep smučarski dan, za zelo zmerno ceno, to je bil moj zaključek. Če bi se z dekletom na podobno pot odpravila z avtom, bi zgolj za to odštela okoli 25 evrov, prištela bi 54 evrov za dve celodnevni smučarski karti, kosilo pa bi naju prišlo še dodatnih 20 evrov. To znese blizu 100 evrov, midva pa sva za dva omenjena paketa potrošila zgolj 64 evrov, kar pomeni kar lep prihranek.
Članek je nastal z namenom, da pokažem, kako z malo volje in plitkim žepom preživeti prelep smučarski dan. Družinam z manjšimi otroki tovrsten »podvig« sicer odsvetujem, saj večurno potovanje z vlakom in prestopanje ter vožnja z avtobusom ni ravno mačji kašelj. Vsi ostali pa le pogumno, snežna pravljica v objemu gora vas čaka.
