Lahkotna in poskočna zapuščaš globino, ki te rojeva. Že tam, varno usidrana med kamnitimi gmotami daš vedeti, da boš očarala z nečim, kar pripada samo tebi, čeprav si še vsa tiha in mirna. Kot biser si, ki v eni barvi ponuja nešteto odtenkov.
Podobna si razposajenemu otroku, ko igrivo in brezskrbno skakljaš čez prve kamne in na svoji poti gladiš kamenčke. Tako kot majhen otrok, tudi ti še ne veš, kaj vse prinaša življenje, zato ni čudno, da se tako lahkotno podajaš na pot. Mudi se ti, ko iščeš barvo, po kateri boš postala prepoznavna in ko nagajivo stikaš za prostorom, kjer bi se skrila med stene mogočnih skal. Morda hitiš zato, ker se nadejaš prostora, ki ti bo dovolil, da si malce odpočiješ. Tudi nas zapelješ, da v odkrivanju tvojih lepot pospešimo korak.
Kot mladenka si, ko te pritoki naredijo bohotno in smelo.
Tvoje nežno šumenje se spremeni v žuborenje, ki poje hvalnico mladosti.
Si mirna in živahna,
si tiha in glasna,
si prosojna in smaragdna,
svetla in temna,
se razlivaš po produ, se zariješ v korita,
ponujaš mostove in brvi in si neprehodna,
pohajkuješ in drviš,
se ustavljaš in hitiš,
se odmakneš od poti in se nasmehneš za naslednjim ovinkom,
čuvaš skrivnosti in pripoveduješ zgodbe,
si prijazna in nevarna,
vabiš med svoje valove in svariš pred pogubo, ki jo nosiš v sebi,
ponujaš samoto in vabiš ljudi,
privlačiš zelenje in razkazuješ kamenje.
Na vsakem koraku si drugačna, brzica se razlikuje od brzice, dva tolmuna si nista enaka, vsak ovinek išče svojo pot, vsak del struge se obnaša drugače. In barva! Tako jo povezujejo s smaragdno, da že ne veš več, kdo je po kom dobil ime. Koliko odtenkov ima smaragd? Toliko kot Soča. Če zajameš vodo iz zelenomodrega tolmuna, se čudiš, zakaj v tvojih dlaneh postane prosojna.
Brvi, pozibavajoče in elegantne, kot da bi mlade breze svoja debla nagnila nizko, čisto vodoravno nad vodo, niso mostovi med dvema svetovoma; povezujejo le lepote ene strani brega s tistimi onkraj reke. Lepo se je sprehoditi po njih. Postoj! Kaj morda ne čutiš, da voda, ki teče pod tabo, hiti tudi skozi tebe in ti bistri misli, da se ti vodna gladina tam spodaj zazdi kot njihovo ogledalo. Postoj na brvi tudi tedaj, ko te ta vodi čez korita. Samodejno se boš oprijel jeklene vrvi, ki služi za ograjo, kajti lepota pod tabo je tako divja, da se zbojiš pogube.
Soča: včasih mi poješ prešerno pesem, kdaj pa kdaj mi le nežno šepetaš, a tišine med svojim tekom ne ponudiš nikoli; tvoje tihe tolmune napolnjuje zvok brzic, ki hitijo proti tebi in te kmalu spet zapustijo. Toda zakaj bi ob tebi iskala tišino – ti si energija in energija je živa, je moč, energija teče, se zaganja, poganja, podira, gradi, ustvarja in se nikoli ne ustavlja. Zaradi energije te Soča, ustavljajo drugi.
Ko rabim mir, se zatečem k morju, ko mi zmanjkuje energije, poiščem pot do Soče, posebej v ranem poletnem jutru, ko nežni rosi dovolim, da mi zmoči noge. Svežina puhti iz zraka, svežina veje iz vode, skupaj iz teme ustvarjata dan, nabit z obeti lepega. Življenje kaže svojo svetlo plat.
Vem za kraj, kjer misli potonejo v tvojih valovih, kjer tvoj tek vzame s sabo bridkost in pusti na bregu le otožnost. Tja se odpravim, ko se srce in razum nikakor ne moreta spraviti v isti ritem.
Tam, kjer se dolina razširi, se umiriš, upočasniš tek, kot da bi prestopila v zrela leta in kot zrela lepotica nisi vselej samo samosvoja, včasih tudi ti, tako kot mi vsi, delaš, to kar hočejo drugi. Drugačna, mirna in vdana mi v prostrano ravnino nosiš pozdrav od doma. Morda mi sporočaš, da je napočil čas za upočasnitev, čas zase.
Kakor da si izkušnje, ki si jih nabrala med prešernim tekom, spremenila v modrost, se preudarno podaš proti končnemu cilju. Tam prisegaš na širino in tudi sama postaneš ena sama širina, ki pošilja nebu kapljice, da po zapleteni poti, ki jo oblikuje mati narava, spet postanejo Soča.
Soča, nisi samo voda in ne samo reka. Si voda, ki v svojih nedrjih odseva lepoto doline, v kateri je našla svoj dom in si reka, ki utira tej lepoti pot v širni svet.
En komentar