Sodobna knjižnica in njene storitve



Že od malih nog sem hodil v knjižnico, takrat še imenovano Pionirska knjižnica. Poznal sem ure pravljic za otroke in to me je tako mikalo, da sem vsak dan spraševal mami, kdaj bova šla spet  k pravljicam. Kot otroku, ki je imel 4 ali pet let, res ni čas še nič pomenil. Hkrati sem občudoval knjižničarke za pultom, ki so ponudile kakšen bonbonček, pridno in vestno  žigosale kartončke in vpisovale izposojo in datum vrnitve knjig. In z začetkom osnovne šole se je začelo zares. Prvo spoznavanje pravih pisanih črk, številk, barv, živali. Nekaj sem že znal, nekaj ne, a bilo je zabavno.

Knjižnica

Z leti je moja želja po branju knjig začela usihati. Zakaj? Zato ker smo imeli obvezno šolsko branje. Že to, da je bilo obvezno, me je oddaljevalo od namena branja. Včasih sem še kaj z veseljem prebral, večinoma pa me je dolgočasilo.  Neprave vsebine, dolgočasne obnove,  pregledovanje kdo je prebral , …  A to ni bilo najhuje. Najhuje je bilo dejstvo, da včasih nisi dobil knjige, ker je bila obvezno čtivo za vse.  In po možnosti še v istem časovnem terminu. Takrat še ni bilo  računalnikov, kaj šele interneta. Sosed ga je dobil leta 1987, in za vse njegove prijatelje, vključno z mano, je bilo to odkritje Amerike ;). To je bil čas, ko smo dobivali tudi prve elektronske igrice iz Italije in Avstrije.  In vedno bolj je v našem blokovskem naselju pridobivala tehnologija.  Satelitska tv, videorekorder,  dvokasetar in walkman. Kot najstniku , ki ni želel izstopati in biti brez česa, se je branje še bolj odtujilo. Obvezno ja, vse ostalo ne.  A to ne pomeni, da nisem bral. Zelo rad sem prebiral revijalni tisk, kot npr. Anteno, Pil, Mladina, Jana, Lady. Navdušil me je časopis, kjer je bil tv spored, saj sem lepo pregledal kaj me zanima, kaj bom lahko gledal, saj je bil v  stanovanju  samo en tv sprejemnik.  To je bilo nekaj časa moje glavno  čtivo.  Tako je teklo moje življenje naprej vse do faksa.  Vmes sem kdaj pa kdaj zajadral v knjižnico, prebral kakšen časopis, izvedel, kaj je kaj novega v revijah, ki so bile ali drage ali pa v tujem jeziku.

Z začetkom delovne kariere pa se je stanje spremenilo. Ko človek zasluži prvi denar, je ves navdušen. Počasi se je v meni začela spet prebujati želja po duhovni hrani 😉 Naročil sem nekaj časopisov, se vpisal v  knjižnico v našem naselju.  Gre za zelo majhno knjižnico, a pristnost in gostoljubnost ter prijaznost knjižničarke, ki še danes dela, me je tako navdušila in ponovno zbližala s knjigo.  Prva stvar, ki me je prijetno presenetila je, da sem lahko z isto kartico  plačal mestni avtobus in še knjižnico.  Torej ubil sem dve muhi na en mah.

Priložnostno sem odkril tudi knjižnico Prežihov Voranc na Viču. Navdušila me je že  zunanjost zgradbe, čeprav še nisem stopil notri.  Notranjost in velikost pa sta me prav presunila. Tako močno, da sem pozabil na čas.   Počutil sem se kot prazen list papirja, ki srka črnilo in z njim pridobiva vsebino in bistvo 😉 A to še ni bilo vse. Ko sem že mislil, da je to največja knjižnica v Ljubljani, sem potreboval gradivo iz  knjižnice Otona Župančiča. Kaj Amerika, to je bila že Avstralija 😉  Že to, da je bila v več nadstropjih, je fascinantno.  Sedaj sem se počutil kot  beseda v leksikonu.

 Ker sem bolj raziskovalni tip  človeka sem pogledal še malo na oglasno desko in videl  vabilo na potopisno predavanje. Islandija. Super. Pogledam še na uro izvedbe  »Krasno« sem  si rekel. Pogledam še na datum. Super. Tudi to se izide. In sem se ga tudi udeležil. Po izobrazbi sem turistični delavec in del mojega prostega časa so potovanja. Preko knjig, interneta, pogovorov in poslušanju prijateljev in prijateljic, ki potujejo tudi v bolj eksotične in oddaljene kraje, najmanjši del pa je  dejanskih potovanj. Žal poleg Evrope, še nisem obiskal drugega kontinenta.  Pa saj sem še mlad  in življenjska doba se daljša, tako da …

Predavanje o Islandiji me je tako navdušilo, da sem dal pohvalo. V času v katerem živimo, preveč kritiziramo in pljuvamo, premalo pa nam gredo iz jezika lepe besede.  Poleg pohvale sem postavil tudi vprašanje ali bo še kakšno podobno potopisno predavanje vprašanje ali bo kaj  drugega v bližnji prihodnosti. Prijazna knjižničarka je ponudila brošurico in  mi svetovala naj jo malo prelistam.  Njena toplina in prijaznost sta me tako prepričali, da sem ob prihodu  v stanovanje takoj oddrvel v kuhinjo in se lotil branja brošure. Napovednik.  Literarne prireditve, strokovna predavanja, potopisna predavanja, prireditve delavnice in razstave. Za mlade in mlade po srcu. Začnem gledati in kar sapo mi je vzelo.  Vzel sem marker in začel izbirati vsebine in stvari ki me zanimajo. A glej ga zlomka …   Pri vsej tej izbiri vsekakor najdeš nekaj zase. A pri meni je bilo teh reči preveč. Potopisi, tuji jeziki, računalniški tečaji, osebnostna rast …  Pa sem črtal najprej tiste, ki so se pokrivale časovno v urah. Še vedno preveč. Črtam  knjižnice izven Ljubljane.  Še vedno veliko.  Vendar jaz pravim, vsaka informacija je dobrodošla, saj največ izgubiš, če nisi informiran.  Jaz uživam v naših knjižnicah po Ljubljani.   Že zato, ker imam samo eno kartico. Pri vseh karticah (plačilnih, kreditnih, trgovskih, zdravstvenih, vozniški, osebni …) je to že ena prednost, se strinjate?

Torej svetujem vam, da kdaj zaidete v knjižnico. Ne nujno v Ljubljani. Kjerkoli. Knjiga je hrana za dušo in sprošča domišljijski svet. Pa boste rekli, ne morem brati, nimam časa…. Vsak izgovor je dober, kjer pa je volja tam je tudi pot in na koncu cilj. Jaz grem ponavadi po eno knjigo pridem pa  z dvema vrečama. No nazadnje sem vzel kar veliko vrečo enega od trgovskih centrov.  In na poti domov srečam prijatelja. Vprašal me je:« Si zapravljal, kajne?«  Nasmehnil sem se in vesel odgovoril: »Ja, imam hrano za svojo dušo.«  In oba sva planila v smeh, ki pa se je spontano  razširil tudi na ostale v bližini.

December (ali pa katerikoli drug mesec) je lahko lep in bogat, če je le nasmeh in optimizem v srcu in ne na  bančnem računu.  Se strinjate?

En komentar

  1. Nastja Gartner

    Knjižnice so zakon! 🙂

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*