Za Hamleta je slišal že prav vsak. Tudi tisti, ki zgodbe ne poznajo, ob njegovi omembi takoj pomislijo na znano vprašanje iz te znamenite Shakespearjeve tragedije, ki se glasi: »Biti ali ne biti?« Če to vprašanje preslikam v sodobnost, se mi v okviru slovenščine pojavi več hamletovskih vprašanj. Mednje sodi tudi vprašanje, ki bo v osrčju pričujoče razprave: »Nebo ali ne bo?«
Morda se zdi komu smešno ali celo otročje lahko ločevati med nebo in ne bo. Vendar kot lektorica in inštruktorica slovenščine z večletnimi izkušnjami lahko zagotovim, da stvar še zdaleč ni tako preprosta. Ne bi verjeli, koliko ljudi ima s tem težave. (Mimogrede, ste opazili, kako sem ga zapisala?) Nekateri se jih niti ne zavedajo in mislijo, da pišejo prav. Torej o tem niti ne razmišljajo. Namen mojega prispevka je celotno populacijo opozoriti, naj bo pozorna na to dilemo in naj o njej razmišlja. Vsak lektor se prej ali slej sreča z neustrezno rabo besede nebo. Zakaj neustrezno, bom pojasnila v nadaljevanju.
Na tem mestu naj poudarim, da se s tovrstno napako nenehno srečujem tako v spisih osnovnošolcev, esejih srednješolcev, ki so tik pred maturo, kot celo v strokovnih besedilih, kjer je takšna napaka nedopustna. Študentom jo vendarle odpustim, saj se zavedam, da zanjo niso sami (v celoti) krivi. Delno so se seveda odgovorni, kajti sami bi se lahko pozanimali, kakšna je razlika med nebo in ne bo, pri čemer bi si lahko pomagali s Slovenskim pravopisom, ki ga (žal) velika večina Slovencev še nikoli v življenju ni videla, kaj šele prijela v roke in odprla. Večji del odgovornosti pa bi moral prevzeti slovenski izobraževalni sistem, ki takim osnovnim jezikovnim pravilom posveča bistveno premalo pozornosti. Pri pouku slovenščine se tako v osnovni kot srednji šoli veliko časa nameni pisanju besedilnih vrst, kot je denimo življenjepis, ki ti pozneje v življenju sploh ne pomaga, saj so se oblike življenjepisa sčasoma zelo spremenile in z življenjepisom, za katerega v šoli še danes dobiš odlično oceno, pri delodajalcu ne dosežeš nobenega odziva. Da ne omenjam uradnega in neuradnega opravičila, ki ga najbrž nikoli ne boš potreboval. Vsaj ne v šolski obliki. Področju pravopisa, ki ga vsakodnevno še kako potrebujemo, pa se v šolskem sistemu nameni premalo časa. Zato se lektorji vsakodnevno srečujemo z bolj ali manj enakimi osnovnimi jezikovnimi napakami, kot so: glazba, je potrebno napisati, 25%, 12cm, str. 45-60, z teto … Največji problem so seveda vejice, katerim se bom posvetila kdaj drugič.
Na znanem slovenskem forumu Med.Over.Net lahko v tem kontekstu zasledimo naslednje vprašanje:
»Prosim za pomoč, ali se beseda ne-bi piše skupaj ali narazen. Recimo – Jaz NEBI (NE BI) rad povedal……«
Uporabnik istega foruma je odgovoril, da se seveda piše narazen in opozoril: »No, ta pa je že huda.«
Kot lektorica in magistrica profesorica slovenistike se seveda strinjam, da je res »huda«. Vendar že na fakulteti so nas učili, da ni neumnega vprašanja, so samo neumni odgovori. Čeprav me kot slovenistko, priznam, za trenutek zaboli pri srcu, ko slišim takšno vprašanje, sem obenem tudi vesela, ker se človek vsaj zanima. S tem pokaže, da mu ni vseeno za slovenski jezik in da se želi naučiti pravil. Zato ni dovolj, če mu odgovorimo: »Narazen.« Da bi stvar razumel, jo je treba pojasniti. Besedo nebo pišemo skupaj, ko gre za samostalnik. Če na tem mestu na hitro obnovim tudi pojem samostalnika, naj spomnim, da gre za bitja, stvari in pojme. Nebo, ki ga pišemo skupaj, pomeni del atmosfere nebesnega telesa oziroma preprosto povedano to, kar vidimo, ko stopimo na prosto in nagnemo glavo. Lahko je jasno, oblačno, polno zvezd. Beseda nebo je večpomenka, kar pomeni, da ima več pomenov. Zatorej pomeni še pregrado med ustno in nosno votlino, poseben pomen ima tudi v krščanstvu itd. Če pa pišemo ne bo narazen, gre za zanikano obliko glagola biti. Joj, kako strokovno in zapleteno to zveni! V praksi je stvar povsem preprosta – če gre za glagol oziroma dejanje, ki ga zanikate, pišite nikalnico ločeno od glagola. To je večini povsem logično, ko gre za zanikanje t. i. polnopomenskih glagolov, kot so ne grem, ne spi, ne voziva, ne govorimo. Pri zanikanju glagola biti pa se mnogim zatakne in iz (meni) neznanih razlogov pišejo nikalnico skupaj z glagolom, zato pride do povedi, kot je: »Ali kdo od vas nebi šel?« Po tej logiki bi morali pisati tudi »nemorem, nejem, nespim«. Zanimivo je, da se pri takem zapisu vsak ustavi, saj ga najbrž kar zbode v očeh. Enako bi moralo biti tudi pri prvem zapisu (nebi). In zato nas, sloveniste, ob pogledu na to zbode tudi pri srcu, ne le v očeh.
Se še spomnite vprašanja s foruma in odgovora drugega uporabnika, ki je na kratko odgovoril, kako je pravilno, in opozoril, da je pa »ta že huda«? Uporabnica, ki je zastavila vprašanje, se je na njegov odgovor odzvala z naslednjimi besedami:
»No, pa vseeno hvala za odgovor, čeprav nisem pričakovala takšnega zgražanja. Veste, včasih smo enostavno v dvomih, če te nekdo prepričuje v kaj nasprotnega, kot sam misliš. Občudujem pa Vas, ki očitno niste nikoli. Pa malo zamižite, če ste slučajno odkrili kakšno slovnično napako. V upanju, da lahko še kdaj postavim kakšno “hudo” vprašanje, Vas lepo pozdravljam.«
Jaz osebno se vedno pogosteje srečujem z ljudmi, ki mi pravijo, da imajo kar cmok v grlu, ko se pogovarjajo z menoj, še težje pa jim je, ko mi kaj pišejo, četudi prek družbenih omrežij, kot je Facebook. Ob tem se vedno nasmehnem, saj ne gre za to, da bi vsakemu gledala pod prste. Ne nazadnje ni nihče nezmotljiv. In prav je, da ohranjamo narečja, to moram vedno znova poudariti. Kot sem že omenila, pa sem vesela, ko vidim, da ljudem ni vseeno za jezik in da o njem premišljujejo. Že to pomeni zelo veliko! Zato se nikoli ne posmehujem nobenemu vprašanju, četudi je s slovenističnega vidika še tako »butasto«. Zapomnite si – ni neumnih vprašanj, so samo neumni odgovori, ki pa jih od dobrega slovenista gotovo ne boste dobili. Problem so tisti, ki nenehno počnejo jezikovne napake, se nanje ne ozirajo in jim je za jezik malo mar. Še večji problem nastane, če so ti na visokem ali celo državnem položaju, saj potem s svojim jezikom, ki bi moral biti uradni in državni, zastopajo vse državljane Republike Slovenije.
Današnja lekcija sodi v snov, ki se obravnava v 3. razredu osnovne šole. Če pogledamo, kje se še vedno nepravilno uporablja zapis nebo in nebi, ko gre za glagol, pridemo do paradoksa – tretješolec, ki mu dobra učiteljica kakovostno razloži razliko med nebo in ne bo, bi lahko popravil kakega direktorja, župana ali politika, ki ju kljub letom in družbenemu položaju še vedno ne ločuje. To je tragikomično, groteskno, celo morbidno in nedopustno. Še bolj grozljivo pa je, da mi kot družba to toleriramo in dopuščamo. Vsak, ki je na takem položaju in piše uradna besedila, bi moral obvladati vsaj osnove slovenskega jezika. Če tega ne opazi sam, bi ga morali na to opozoriti drugi. Se strinjate?
