Kaj so vas naučili starši? Ali znate poskrbeti zase in za svoje bližnje? Jaz sem neizmerno hvaležna mojim staršem. Med drugim tudi zato, da so me seznanili z osnovami samooskrbe, ki so iz leta v leto zame pomembnejše. Šolo samooskrbe, skozi katero so me vodili, še zdaleč nisem občutila kot šolo.
Takrat je bilo precej drugače. Moji starši so bili preprosti ljudje. Znali so živeti z malo denarja in vajeni so bili trdega dela od jutra do večera. Znali pa so tudi uživati življenje. Izleti v naravo čez vikend so pomenili nabiranje gozdnih sadežev, gob in zelišč. Obenem je bilo to druženje s prijatelji, hlajenje ob bistrem potočku, opazovanje gozdnih živali in njihovih sledi,… Med tednom se je v dopoldanskem času delalo v fabrikah, popoldanski čas je bil usmerjen v skrb za pridelek na vrtu, večere pa se je izkoristilo za pletenje, rezljanje in klepet.
In glej ga, zlomka! Vsak dan bolj izgleda, da se iz gole potrebe po preživetju ti časi vračajo. Toda, ali sploh znamo to še početi, oz. ali so nas naši predniki tega sploh naučili? Šola samooskrbe uradno namreč ni obstajala. Ne vem, kaj bo prihodnost prinesla našim otrokom. Po srcu sem sicer optimist, vendar čutim, da sodi med naše naloge tudi priprava otrok na samooskrbo, saj jim ne bo z ročicami postlano. Seveda to ni tako enostavno. Potebne so ure in ure dodatnega pridnega učenja, poleg tistega, ki ga že tako ali tako od otroka šola zahteva. Človek bi se velikokrat raje zleknil pred kakšen ekran in svoj čas zapravljal s pritiski na gumbe »on« in »off«. Zato je potrebno toliko bolj poskrbeti za motivacijo. Ona je namreč tista sila v nas, ki nas vodi, da ravnamo v skladu s svojimi željami, potrebami, cilji. Kako? Načinov je več, le spomniti se jih je potrebno. Otroci čakajo na to. Med drugim čakajo tudi na šolo samooskrbe. Samo imenujejo jo drugače.
Pri nas doma nam je veseli december prinesel pod drevesce zanimivo enoletno igro, ki nas iz meseca v mesec vodi skozi naloge. Tudi naloge samooskrbe. In te niso prav nič enostavne. Nasprotno! Kar zahtevne so in brez pomoči odraslih bi jih otroci težko izpeljali. Na cilju seveda vseh skupaj čaka nagrada. Da pa je vse skupaj še malce bolj razburljivo, se nagrada skriva v škatlici, katero se lahko odpre šele po končani igri, torej po zaključenih vseh nalogah. Tako je pri nas šola samooskrbe nekako zamaskirana z družinsko igro.
Pri tem ima svoj dodatni učinek teorija pričakovanja, ki se sicer rada uporablja v podjetjih za motivacijo zaposlenih. Po tej teoriji naj bi zaposleni delali pametneje oz. naj bi opravljali težja dela, če so prepričani, da jih bo to pripeljalo do cenjenih nagrad. Otroci so začutili privlačnost nagrade, zato so pripravljeni usmeriti svojo energijo v naročene naloge, ki jih igra zahteva. Pozitivna posledica njihove usmerjenosti v naloge je njihova velika pripravljenost za učenje. To seveda vpliva na dolgoročno hranjenje dobljenih informacij in znanja. To pa pomeni boljše vskrkavanje naše šole samooskrbe.
Skratka, igra, v katero so zašle tudi naloge samooskrbe, je otrokom zanimiva. Zaradi nagrade kot tudi zaradi samih nalog. Vključuje igre spretnosti, moči, zaupanja in znanja. Namenjena je celotni družini in zajema preverjanje detektivskega nagona, ročnih in umskih spretnosti, tako v naravi kot v urbanem naselju. Popelje nas na različne atraktivne kraje, kjer se med seboj še bolje povežemo, se spodbujamo, sodelujemo in se skupaj borimo za končni cilj. Otroci se tako iz meseca v mesec naučijo nekaj novega o samooskrbi. Vsaka uspešno opravljena naloga je za njih velik dosežek, ki jo pokažejo z njihovim velikim nasmehom in žarečimi očmi, ki s ponosom govore: »Poglej, kaj znam!«. Meni pa prinašajo ti dosežki mir v srce, saj vem, da bodo s pridobljenim znanjem skozi igro šole oskrbe na življenje bolje pripravljeni.
