Večina ljudi ima nekje v sebi zasidran program, ki načrtuje naše življenje. Ta program je pri vseh enak. Govori nam, da moramo najprej končati šolo, potem najti službo, vmes še partnerja, si z njim ustvariti družino in tako srečno živeti do konca svojih dni.
Če ti je to uspelo, potem si zmagovalec tega življenja. Jaz osebno še takega človeka nisem spoznala.
Program, ki nas vodi, so nastavili naši starši, učitelji ter širša okolica. V večji meri smo ga sprejeli in ponotranjili, ker nismo želeli biti črne ovce. Program je sicer super in daje lepe smernice, realno življenje pa je vse drugo, kot neka idealna linija.
Pri meni se je popolnoma zataknilo. No, nekaj časa je šlo tako, kot je »prav«. Končala sem študij, vmes našla partnerja, se preselila skupaj v stanovanje, zaposlila, zanosila in rodila. Potem pa ni šlo nič več po planu. Življenje je pokazalo zobe in povsod, kjer so bile prej majhne luknje, so po porodu nastale ogromne luknje. Govorim o partnerskem odnosu, ki se je v tem obdobju začel močno majati. Spomnim se, kako so mi vedno govorili: »Ah, tako lepo je imeti otroke. Kdaj boš pa ti rodila? A ne bi bil že čas?«
Danes se ob tem samo nasmehnem in vsem mladim puncam prihranim takšne komentarje in vprašanja. Ja, lepo je imeti otroke. Pa ne samo lepo, čudovito jih je imeti. In ja, njihove majhne ročice so tako sladke, njihov vonj tako dišeč, njihov nasmeh tako ljubek, njihovi prvi zobki tako posrečeni. Vse to je res. Res pa je tudi, da otrok v odnos prinese veliko spremembo in večina staršev na to ni pripravljena. Tudi midva nisva bila. Zato sva postala eden izmed modernih ločenih parov.
Nihče mi ni povedal, da bom mesece neprespana, da bosta moja dojenčka (imam dvojčka) prve 3 mesece ogromno jokala, da bom večino časa sama z njima, da se bom spremenila v gospodinjo, ki ji je tu in tam dovoljen izhod iz stanovanja, da bom včasih obupana, ker ne bom vedela, kako naj pomirim svoja otroka. Lahko bi naštevala v nedogled in iskreno si nikoli prej nisem predstavljala, da bo tako težko. No, mi smo imeli težek začetek, saj sta se otroka rodila 3 mesece prezgodaj. Nisem ju mogla dojiti, zaradi česa sem se neprestano obremenjevala. Prvo leto smo ogromno hodili po bolnišnicah zaradi kontrol in nekaj krat tedensko izvajali fizioterapijo. Časa za osebno življenje ni bilo več.
V bistvu sem kar pozabila, da živim. Da živiva. Kaj sem prej počela. Kaj sem si želela. Rutina me je popolnoma posrkala vase. Spomnim se, kako sem včasih zvečer sedela na postelji in razmišljala, ali je zdaj to to. To je moje življenje? Tako to zgleda? A to vsi doživljajo? Ker videti ni. Ko koga srečam, sicer morda malo pojamra, ampak na videz mu stvari lepo tečejo.
Veliko krat sem se spraševala, ali edina tako razmišljam. Ali se edina kdaj pa kdaj smilim sama sebi? Ali edina kdaj ne zmorem? Ali edina včasih ne zdržim, ko otroka dolgo jokata in ju ne morem potolažiti, in tudi sama jočem? Sem edina, ki včasih čuti grozen občutek nemoči, ker ne vem, kako jima pomagati?
Prepričana sem, da nas je veliko, ki tako razmišljamo in čutimo. Samo strah nas je o tem spregovoriti na glas. Strah nas je, da bi drugi videli naše šibke točke, zato se delamo močne, in uspešne tudi, ko to nismo. Spomni se na vse slike na Facebooku. Samo lepe srečne družine. A so res vsi tako srečni? Kaj se zgodi, ko kamera ugasne? Ne želim biti preveč črnogleda, rada bi samo, da na glas spregovorimo o zelo pomembni temi, ki pesti mnoge mamice. Materinstvo je v prvih mesecih posebej težko zato, ker smo mamice večino časa doma. Zaprte med 4 stenami. Cel dan se pogovarjamo s svojimi dojenčki in malčki, nimamo pa pravega odraslega sogovornika. Ne privoščimo si toliko klepetov s prijateljicami ali večernih izhodov, ker se trudimo otroka navaditi na ritem spanja in budnosti. Poleg tega težko pustimo dojenčke drugim v varstvu, ker nas preveč skrbi, če bi se zgodilo kaj nepredvidljivega.
Mamice smo res prave tigrice, ko gre za naše malčke. Narediti hočemo vse za njih in to popolno. Zato prvo leto pogosto pozabimo, da smo tudi žene in partnerke. Moški pa se pogosto počutite odrinjene, ker niste več v centru pozornosti in se čutite odveč. Postopoma se odmikate in težko najdete pot nazaj.
Obstaja tukaj sploh rešitev? Jaz jo vidim v vzgoji naših otrok. Mi kot starši smo odgovorni, da naše otroke pripravimo na življenje. Da jih opremimo s potrebnimi znanji. Jih naučimo se soočati z izzivi. Jim iskreno pripovedujemo o svojem življenju, o svojih čustvih. Naučimo jih prepoznavati svoja čustva in jih izraziti na primeren način. Ko npr. kričijo in udarjajo ali celo mečejo stvari po stanovanju, jim povejmo, da čutijo jezo. Naj povedo, kaj jih jezi. Dajmo jim čas, saj otroci včasih težko izrazijo, kaj točno jih je vznemirilo.
Naučimo jih spoštovanja. Medsebojne komunikacije. To se da lepo narediti skozi branje knjig. Danes je kar nekaj knjig že opremljenih z navodili za starše, kako naj vodijo pogovor po branju knjige. Na kaj naj bodo pozorni med branjem.
Nekatere risanke so prav tako zelo poučne. Dajmo izbirati takšne, ki ne bodo samo zapolnile časa, ampak bodo dale otroku nova znanja.
Največ pa lahko starši naredimo s svojim zgledom. Za otroke smo center sveta. Neprestano nas opazujejo ter se od nas učijo.
Kaj so ti zamolčali v Šoli za starše? Meni so povedali vse podrobnosti, kako poteka porod, kakšne možnosti anestezije imam, kako zgleda poporodna nega dojenčka, kaj potrebujem ob prihodu v porodnišnico, kakšne so tehnike dihanja. Psihološke priprave žal nisem bila deležna. Sem pa v zadnjih letih zasledila tudi takšne Šole, kjer spregovorijo o tem vidiku starševstva. Bravo!
Za konec še to: mamice, niste same. Materinstvo je lepo, a hkrati tudi težko. Nič ni narobe, če ob otroku jočeš tudi ti. Nič ni narobe, če nimaš vseh odgovorov. Nič ni narobe, če nimaš vedno pospravljenega stanovanja. Nič ni narobe, če vsega ne obvladaš. Nič ni narobe, če nisi popolna. V bistvu si prav popolna v svoji nepopolnosti.
Mamica, ki za tvojega otroka pripravi najboljše praznovanje rojstnega dne. Več na pikinsvet.si
