Na našem naprednem planetu si je marsikdo izbral »poklic« specialist v čakanju. Sicer ne gre tu za čakanje v edinstvenih dolgih vrstah za kruh ali dvig na bančnem okencu iz 70-ih let. Izšolani smo za čakanje modernejše oblike.
Danes čakamo na šefa, ki nam bo rešil problem bolečega hrbta, ko po celodnevnem sesedanju hrbtenice in že pekočih očeh od ekrana le dvignemo naše že dodobra spločatene ritnice. Čakamo na pametnega robota, ki nam bo posesal stanovanje, medtem ko poskrbimo za naš vodoravni položaj na kavču pred televizijskim zaslonom. To seveda počnemo iz skrbi, da ne izgubimo oblike naših ritnic in da se naše oči slučajno ne bi preveč spočile.
Ker je pa delavnost naša vrlina, spretno skačemo po teletekstu in pregledujemo novice, ki smo jih danes samo 5-krat slišali po radiu. Nikoli se ne ve, mogoče smo kaj preslišali. Ko sesalec le opravi svoje delo, celo pomislimo na razgibavanje in se odpravimo zapravljat tistih malo evričev, ki nam jih pripada. V veleblagovnici postojimo pred dvajsetimi »enakimi« izdelki čakajoč na našo intuicijo, kateri izdelek je najboljši. Le intuicija nam namreč ostane, saj drobnega tiska zaradi preutrujenih oči itak ne vidimo. Toda pomembno je le, da so se nam ritnice malo sprostile. Na konkretnejšo rekreacijo se danes ne odpravimo, ker počepov ne moremo opraviti zaradi škripajočih kolen. Po zelišča v naravo pa tudi ne smemo. Tam namreč nevarni klopi prežijo na nas. Sploh pa nas po večurnem čakanju že glava boli. Ja, najbolje, da se vrnemo v naš brlog, počakamo na hrano iz mikrovalovke, ploščatimo naše ritnice naprej in čakamo, da nas glavobol mine.
O, ne, naša pa že ni taka! Naša pa zgodaj zjutraj vstane, pripravi slasten zajtrk otrokom, možu skuha turško kavico, pospravi za njimi, se odpelje v službo, oddela svojih 8, 9 ali 10 ur, se ustavi v bližnji trgovini, privleče domov polni vreči jestvin, nogavic za ta male, dišave za našega najstnika in prične s kuhanjem večerje. Naša je tista vrsta žensk, ki lahko opravlja več del istočasno, zato medtem, ko pripravlja večerjo še posesa (robot je namreč za lenuhe), očisti kopalnico z naravnimi čistili, ki jih je seveda sama pripravila, prezrači posteljnino, pregleda otrokom naloge, preveri njihovo znanje, zlošči svojemu dragemu čevlje in mu zlika srajco za naslednji dan, zalije lončnice, postreže z vrhunsko večerjo, pomije posodo, spravi otroke spat, se stušira in se odpravi gret posteljo.
No, da se popravim. Naša je bila taka. Nekaj časa. Potem so jo začele preganjati zdravstvene težave. Saj veste, hrbet, glava, želodec in podobno. Trenutno čaka, da zdravila pričnejo delovati. Prejšnja niso pomagala kaj dosti. Še vedno jo boli v križu in med lopaticami. Čaka tudi, da jo naročijo na fizioterapijo. To naj bi ji pomagalo okrepiti mišice. Fizioterapija mislim, ne čakanje. Torej, sedaj čaka, da se vse te njene zdravstvene težave poslovijo in bo lahko zopet aktivna. Ker pa mora mirovati, je zadnje tedne že opazit prve znake tistih sploščatenih ritnic, ki so sicer značilne za manj aktivne smrtnike. To je opazila tudi sama, zato se je odločila za dieto. Pametno razmišljanje – manj porabiš, manj potrebuješ. Le luna še ni prava. Pravi, da bo kar počakala nanjo. Ko poslušam njeno razlago, moram priznati, da je tudi ona postala specialist v čakanju. Da pa ne bo samevala, bom z njo čakala tudi jaz.
