Spomini punčke

To ni zgodba, to so spomini. Spomini, ki jih nosi moje srce. Moje ranjeno srce. Danes odpiram svoje srce, ker je bolečina prehuda. Ne zmorem več živeti skupaj z njo. Z rokami jo bom izpulila iz sebe in jo vrgla stran. Naj živi sama, ali pa se naj potopi v najgloblje morje in tam zavedno obstane.

Moje srce je nocoj odprto, tisočkrat  sem se že vprašala, zakaj ravno jaz, kaj sem naredila, da me ni nikoli marala. Imela me je zelo mlada, še pred mano se ji je zgodil splav. Imam celo dve fotografiji, ko sem bila majhna, eno mi je nedavno podarila  teta, drugo sem že davno nazaj ukradla z njenega doma. Kmalu po mojem rojstvu se je s človekom, ki je bila poročena ločila in selitve, ki so sledile so pustile posledice, po pripovedovanju ljudi, ki jih zdaj srečujem in se vsi čudijo, koliko sem pretrpela, pravijo, da do mojega obdobja 3 let – petnajstkrat. Sem vesela, da se tega dela mojega življenja ne spomnim. Vsaj del bolečine mi je bil prihranjen.
spomini punčke luč

Potem je prišlo za njo novo obdobje spoznala  je moškega – precej starejšega, on se je hitro ločil in potem sta se poročila imel je dva otroka iz prvega zakona. Od tega trenutka naprej se spomnim vsake najmanjše podrobnosti  tudi vonja, krikov, groženj… Bila sem odveč, vedno. Njej in njemu. Preselile smo se v njegovo hišo in tam živele- nesrečno. On je bil poklicni šofer tako, da je hodil domov ob vikendih, še vedno se spomnim vonja sveže pečenih žemelj, ki jih je kupil ob sobotah, nato je bil v garaži, kjer je popravljal avto. Gledala sem avto, olje pa je kapljalo po meni, ker sem želela gledati kaj počne.

Popoldan je sledil alkohol in njegovi prijatelji, ki so hodili k nam, mi pa smo vedno pripravljali cele gostije za druge, otroci smo se v ulici, kjer smo živeli, veliko družili in igrali, oni pa so v velikih količinah pili alkohol in jedli. Pred drugimi sta bila čisto drugačna, kot takrat ko smo bili sami. V nedeljo smo vedno vse pripravljale za njegov odhod v tujino. Vedno je ob nedeljah dopoldan kartal s prijatelji v gostilni, domov je prišel pijan na kosilo in potem cel popoldan smrčal v dnevni sobi. Morala sem biti tiho, da ga ne bom zbudila, ali pa me je nagnala ven, kjer sem veliko časa preživela s sosedovimi otroci. Vedno je bila sobota in nedelja popolnoma podobna prejšnji in tako so minevali meseci. Nekega dne pa me je v vrtec prišel iskat človek, ki naj bi bil moj oče. Vzgojiteljica me je dala njemu, ker se ji je zlagal, da mama dela. Odpeljal me je brez vednosti nje v Zagreb in me skril pri njegovi sestrični, češ, da sem zdaj njegova.

Tako me je bilo strah, ljudje sploh niso govorili slovensko, še danes ne maram, ko kdo govori v hrvaškem jeziku, ker se spomnim teh ljudi, mraza, velike prazne hiše in lakote, ki sem jo čutila. Po nekaj dnevih iskanja, me je policija našla in vrnila nazaj. On pa nekaj časa ni smel na obisk in nato je za sedem let izginil na Primorsko. Nisem ga videla, po sedmih letih pa mi je rekel, da bi mi rad pokazal kje zdaj živi. Soba, polna struženih izdelkov je imela tudi majhno posteljo, kot nekakšno skladišče je bilo, smrdelo je po kovini.Premikal se je po gostilnah v kraju, kjer je živel, jaz pa sem se igrala na gugalnici in padla, ter si pobila kolena, pa sem šla spet nazaj. To so bile moje prve dvodnevne počitnice. Na morje nismo šli nikoli, tudi na izlet ne. Vse kar sem poznala so bile toplice, v katerih smo živeli, ko me je enkrat gospod, ki smo ga srečale pri zdravniku vprašal, kje živim, sem odgovorila v toplicah, pa me je vprašal v katerih toplicah pa živiš, punčka? Sem ga  začudeno pogledala, jaz sem poznala  samo ene. Pa mi jih je začel naštevati Moravske, Šmarješke, Dolenjske.

Takrat sem mislila, da si izmišljuje, ko sem šla v šolo sem jih pri spoznavanju narave  spoznala. Drugi otroci so vedno govorili, kje so bili, na morju, na smučanju, na počitnicah… Sram me je bilo, ker jaz nisem poznala niti enega kraja več kot toplic in dveh sosednjih krajev, kjer je avtobus vozil, do zdravnika. K zdravniku sem pogosto hodila, ker sem od strahu vsako noč polulala posteljo. Moja zdravnica Maruška je bila topla, vedno se je z mano pogovarjala, me varovala, čeprav sem morala na preglede, zakaj moj mehur ne zdrži do jutra. Spomnim se, da me je vedno pobožala, doma me ona ni nikoli. Moja Maruška je bila oseba, ki je razumela mojo stisko in večkrat povedala, da sem doživela stres, ločitev, novo okolje… Še danes jo obožujem, ko jo srečam, čeprav se že poslavlja in bo šla v zasluženi pokoj.

Poslali so me v bolnico, da pregledajo, kaj je z mano narobe. Igle, ki so jih rinili vame in spuščali neko čudno tekočino v mehur  nisem pozabila. Tako sem jokala, da sem bila zabuhla v obraz, da niti oči nisem mogla odpreti. Zdravnik je njej povedal, da nikoli ne bom mogla imeti otrok in da z mojim mehurjem ni nič narobe. Rodila so. Sedemletni punčki, ki je čakala, da jo nekdo objame, pohvali in reče, da je lepa, rečejo, da ne bo mogla imeti otrok!!!!To sem nosila v sebi kot grožnjo, da nisem nič vredna. Izmeček.

Njegovi otroci niso živeli z nami je pa njegova bivša žena prihajala pogosto in nam grozila, da naju bo ubila, ker živimo v njeni hiši in to med tednom, ker je vedela, da je on v tujini, me pa same doma. Spomnim se, da me je bilo tako strah, da sem se skrila v omaro, srce pa mi je razbijalo še bolj močno, kot je ona tolkla po vhodnih vratih. Tudi sosedje, ki so slišali razbijanje je niso mogli utišati. Nismo imeli telefona in nobene pomoči, zaklenjene v tuji hiši smo čakale, da mine. Še danes me je strah, ko jo vidim kje v trgovini. Ona mene ne pozna, ker sem zrasla, ona pa se je grozno postarala. Neprespane noči sem slabo prenašala v šoli, saj sem bila vedno zaspana. Sem pa v šolo rada hodila, ker me tam ni nihče zmerjal, po uspehu pa sem bila v sredini. Težko je bilo, ker sem se včasih polulala tudi v šoli, ker med poukom nismo smeli na stranišče, začela sem nositi rezervna oblačila v torbi, da kdo od učiteljev nebi opazil. Še danes se v šoli borim in govorim, da naj otroku, ki ga mudi lulat spustijo na stranišče. V šoli sem veliko pomagala, še danes vsem pomagam, podzavestno, da bi njej dokazala, da sem krasna oseba, da me lahko ima rada. Da nisem kriva, ker me je imela, ona je zanosila in rodila mene.

Še danes ne razumem, zakaj me je imela, če ni marala svojega otroka, sem edini rojeni otrok njej. Edinka!!! Kako sovražim to besedo, do obisti jo sovražim, ko so me vsi, ki sem jih poznala govorili, edinka si – razvajena. Vse ti dajo, samo tebe imajo…meni pa nihče ni niti čas podaril, kaj šele kaj drugega. Soseda Anica,me je pogosto imela pri sebi, ko je šla ona na šoferske podvige v tujino z njim. Ob popularni nadaljevanki Santa Barbara me je naučila brati, kako sem bila ponosna nase. Tudi kuhale smo in hodile na bazen. Potem pa je prišlo pismo iz sodišča……

SE NADALJUJE