Rudarska dediščina naših krajev počasi tone v zgodovino. Medtem, ko je etnološko društvo, ki se ukvarja z zgodovino rudarjenja v krajih na robu revirjev, v Laškem, upihnilo šele dve svečki, v Grižah deluje že desetletje. Ker so vseskozi dejavni, že imajo kaj pokazati. Pred časom so zaključili enega od dveh projektov v okviru lokalne akcijske skupine.
Motor vsega dogajanja, prvi mož društva, upokojeni dr. Jože Hribar, ko je bil aktiven je bil profesor montanistike na ljubljanski fakulteti za rudarstvo, je sicer na oko zelo miren gospod, a vidi se, da ima polno glavo idej; je nemiren kot jamski škrat, pa tudi približno tako hudomušen, predvsem pa zna nagovoriti tovariše iz društva, ko je treba kaj narediti. Društva, ki zdaj šteje 70 članov, imajo pa tudi rudarsko četo z enainpetdesetimi člani in 8-članski podmladek osnovnošolcev, ni bilo težko ustanoviti, saj je bilo ljudi, povezanih z rudarstvom, ki radi zavihajo rokave, ko je treba kaj narediti, veliko.
“Naše društvo smo ustanovili leta 2004, na pobudo rudarjev, ki so delali v okoliških rudnikih, nekateri pa živijo na našem območju, pa so še zaposleni v velenjskem rudniku. Odločili smo se, da naredimo rudarski muzej, zbirali smo različne predmete in nastala je zbirka v domu kulture Svoboda v Grižah,« navdušeno pripoveduje Ivan Hribar, predsednik Etnološkega društva Srečno, »ob tem pa smo zasnovali še tri muzeje na prostem.« V zbirki hranijo izključno predmete, ki so jih našli na njihovem območju. Muzej je koncipiran zanimivo. Vidi se, da so ga načrtovale pametne glave. V prvi sobi, sprejemnici, imajo priročno knjižnico z gradivi, ki so jih v dosedanjem času že izdali in veliko konferenčno mizo, da se obiskovalec uvede v drug svet. Nato sledi »jamski del«, ki obiskovalca povsem posrka vase. Preseli se v rudnik, jamo, kakorkoli že to imenujemo, v rovu, ki je tam, pa imajo številne predmete. Vsak od teh predmetov, ki ga hranijo tam, ima svojo zgodbo in zgodovino. Imajo tudi nekaj takšnih, ki jih drugje v Sloveniji ne bi našli, pa verjetno tudi ne kje v širšem evropskem prostoru. Hranijo “pulmotor”, (aparat za oživljanje ob zastrupitvi s plinom), ki je star je več kot sto petdeset let. V zbirki imajo tudi dragoceno jamsko akumulatorsko svetilko, ki je preživela eksplozijo, nadzornik, ki pa jo je nosil, pa ne. Hranijo tudi dragoceno ročno uro častitljive starosti in »šrango«, s katero se je dalo pretovarjati jamski les. Sicer pa je v zbirki kolekcija jamskih čelad in svetilk, od oljenk ter karbidovk, do bencinskih in akumulatorskih svetilk in vrsta drugih predmetov, zanimivih zapisov in slikovnega gradiva. V posebnem prostoru imajo še zbirko listin, knjig in fotografij. V društvu so izdali že tudi vrsto poučnih gradiv. Rudarji so svoje predmete, s katerimi so si služili kruh in so jih spremljali vse delovno obdobje v dobrem in slabem, z veseljem prinesli v muzej, da bi jih ta hranil v spomin poznejšim generacijam.
Poseben zapis bi si zaslužil tudi projekt »Delavke knapovke«, ki so se ga prav tako lotili in ga že uspešno končali. O teh ženskah, ki so svoja življenja močno prepletale s premogom in so se težaškega dela zunaj jame, na odprtem, lotile tudi same; tudi otroci so jim pomagali pri tem težaškem delu. Otroci in ženske so predvsem čistili premog, opravljali pa so tudi druga, zanje nič kaj primerna dela. V obdobju pred drugo svetovno vojno je bila vloga žensk skladno s patriarhalno tradicijo natančno določena: doma, za štedilnikom. Tiste, ki niso imele moža, bodisi, da so bile samske, vdove, samohranilke z nezakonskimi otroki, pa so morale delati, tudi najtežja dela.Tema je še dodobra prezrta in bi si zato zaslužila ustrezno pozornost, razmišljajo v društvu. Dejstvo je, da se razmere tudi po drugi svetovni vojni niso spremenile v prid ženskam, potrebe po delovni sili so bile velike in za delo so morali prijeti vsi, saj je bilo zaradi posledic vojne vse porušeno. Pomagal in delal je vsak, ki je delal lahko.
Sicer v društvu Srečno posebno skrb posvečajo tudi mlajšim generacijam in zato so na treh mestih, v Libojah, Zabukovici in Grižah, na dveh od teh ob šolah, postavili muzeje na prostem, ki jih posebej skrbno urejajo otroci. Še dobro, da imajo skrbne dedke in babice, ki jim pripovedujejo o tem, kaj vse so doživeli pri svojem delu v jami – če danes to poslušajo z odprtimi usti, bodo jutri vedeli, da morajo to tradicijo v prihodnosti negovati tudi sami.
