Stanje v naši družbi je zaskrbljujoče. V temačnem obdobju srednjega veka se je ljudstvo delilo pretežno na visoki, vladajoči in nižji, tlačanski sloj. Le redki, morda večji kmetje, so imeli kak zlatnik več kot ostali podložniki. In podobno podobo opažam pri nas. Začne se z majhnimi razlikami, ki sčasoma prerastejo v velike. Naj bo moja prispodoba imenovana kar Slovenec.
Slovenec ostane brez službe oziroma izgubi večji del dela, ki mu je omogočalo samozaposlitev. Prijavi se na Zavod za zaposlovanje. Pomisli: »V nekaj mesecih se bo že našlo kako delo.« A tega ni in ni. In meseci postanejo leto, leto leta. Slovenec poprime za vsako priložnostno delo, ki ga dobi. Čas pa še vedno teče. Slovenec se po nekaj letih močno zamisli: »Kako naj funkcioniram na trgu dela, če pa slednjega niti ne dobim. V sistemu, kjer se steka denar prav od tega dela v malho za pokojnino. Zakaj sploh še obstoja tak sistem, če pa nam je tolikim odtujena pravica do osnovne delovne dobe? Manj kot nas dela redno, manj denarja se steka v malho za pokojnine. Saj nisem obnemogli starček. Ta bi z veseljem prejel še kak dodaten evro od mojega dela.«
Slovenec še bolje napne možgane: »To je monopol brezposelnosti. Kdor s svojo plačo ali z delovnimi razmerami ni zadovoljen, mu nadrejeni pokaže vrata. Saj pred njimi na delo čaka še najmanj petsto ljudi. Ampak zakaj vsaj to ni bolje kontrolirano. Zakaj so nekateri dolga leta brez redne zaposlitve, drugi pa jo stalno imajo ali pa so morda brezposelni le nekaj mesecev ali leto dni? Zakaj so v velikih družinah tudi vsi brezposelni? Je v tem prihodnost? Brezdelje in prosjačenje? Ali se osebe, ki vodijo državo sploh zavedajo, da na račun revščine ne pridobijo, temveč le izgubijo?«
Slovenec se spomni debate s staršem. Zgodbe z naslovom: »Kako se upreti sistemu?«. Če bi vsi zaposleni v državi na isti dan ali celo več dni demonstrirali, ne bi prišli na delo, bi morda vlada spoznala, kakšno škodo ji dela brezdelje. V sami srčiki obstoja naroda. Šele, ko bi začeli izgubljati velik delež svoje pogače. Že samo en sektor bi lahko povzročil pošteno zmedo. Kaj šele vsi sektorji. Morda pa želi vlada izgnati Slovence in jih nadomestiti z begunci? Ki bodo morda delali za drobtinice, če se ne bo med njimi zopet našel kak psihično bolan in vrgel v zrak nekaj deset ali sto ljudi.
Slovenec še pomisli: »Saj nisem len.« Zmožen je narediti marsikaj. Imel je zdravstvene težave, a rane so zaceljene. Službe pa od nikjer. Saj ni bil na smrt bolan. Delodajalec se mora zavedati, da zdravstvene težave ne pomenijo smrtonosne bolezni ter da je morda kdo manjkal na trgu dela prav zaradi njih, ne zaradi lenobe. Kajti on dela kot zdrav Butalec, a le na območju trga, ki je obarvan s sivino. Saj drugega ne najde. S tem pa še naprej podpira bedo naroda.
Slovenec zopet napenja možgane: »Vse je v kalkulacijah. Če pridobim številke, vsote denarja, ki se stekajo v državo, lahko izračunam, kako je prejeti denar Evropske unije porazdeljen in kako se ‘ne ujema’ z davčnim in pokojninskim sistemom. Če bi želel odpreti s.p., če bi našel neko delo z vsaj povprečnim plačilom na uro, bi moral delati vsaj 16 ur na dan, da bi lahko ‘normalno’ živel. Ni računice. Saj nisem robot! Imam otroke, zasebno življenje. Mar bodo moji otroci odrasli brez staršev, kot samorastniki? Kralj bo moral znižati dajatve. Naj si za vzgled vzame Marijo Terezijo, vladarico habsburških dežel, njenega sina Jožefa II. ter njune reforme.«
Slovenec nato obišče soseda v Avstriji. Ta ima vsaj pol višjo plačo kot njegov redno zaposleni prijatelj v Sloveniji. Za enako delo, le v drugi državi. Kako je to mogoče? Čemu taka razlika? V čem je skrivnost recepta uspešnega trga dela? Gotovo ne vsebuje le barantanja in prikupne zmede, temveč se drži določenih pravil kot pijanec plota in skrbi, da je dobro opravljeno delo tudi ustrezno nagrajeno. S plačilom, ki omogoča normalno življenje državljanov. Kajti, če je ljudstvo zadovoljno, bo tudi učinkovito. V nasprotnem primeru pa lahko vladar pričakuje le porast nezadovoljstva in beračenja. Kajti, odločil se je izkoreniniti tako imenovani srednji sloj prebivalstva. Ker hoče zase še več. Za ostale pa mu ni mar. Ampak zakaj naj bi ljudstvo podpiralo vladarja, ki dela proti njemu? Ki povzroči, da mlada mamica nima za malico za otroka. Vprašanj je veliko, odgovori nanje pa so verjetno resnično groteskni.
Vsak, ki se je v življenju vsaj malce poglabljal v to tematiko, bo gotovo prišel do enakih zaključkov. Študije na papirju. Ki določenim omogoča delovna mesta, ostali večini pa životarjenje. Da ne omenjam še raznih omejitev, ki se porajajo v možganih nekaterih delodajalcev. Od rasizma ter nečloveških pogojev dela, do ustrahovanja na delovnem mestu, raznih podtikanj in podobnih predmetov spotike.
Kralj bi se lahko zadovoljil z manj, v dobrobit ljudstva. Saj mu le-to omogoča lagodno življenje. Se morda motim?
