Selfiji so postali življenjska stalnica marsikatere osebe okoli nas. Meni pa od prvega trenutka niso bili simpatični. Nikoli se nisem rada fotografirala, še manj od blizu. In selfie zagotovo pokaže vse pomanjkljivosti mojega obraza. Če niso ravno skrite pod debelim slojem pudra …
Seveda selfiji tudi niso primerni za lastnice krajših rok, da ne govorim o vseh neverjetnih pozah, ki jih uprizarjajo turisti s palicami, ki na sliki poleg svojega obraza želijo še mestno znamenitost. Tak ples s palico sem prvič opazovala pred cerkvijo Notre Dame v Parizu, ko je drobna Korejka neustrašno valovala na ozkem kamnitem podstavku vsaj pol ure in zabavala mimoidoče.
Iz vseh zgoraj navedenih razlogov sva selfie in jaz večino časa preživela v neprijateljskih odnosih. Pravzaprav vse do nekega čisto posebnega dne v mestu Nara na Japonskem.
Tistega dne sem ugotovila, da lahko v snemanju selfijev neskončno uživam in oživim vso igrivost v meni, ki je v hitrem življenjskem tempu še nisem uspela potlačiti v najbolj nedostopne kotičke svojega bitja.
Mesto Nara je bilo prvo stalno japonsko cesarsko mesto, ki je bilo osnovano v osmem stoletju. V tem obdobju se je Japonska začela hitro razvijati, budizem pa je postal velika verska in politična sila. V današnjem mestu zato najdemo številne templje, ki so me impresionirali v svoji raznolikosti in podobnosti sočasno. In kar nekaj teh templjev se nahaja v takoimenovanem Parku Nara.
Park Nara je bil osnovan leta 1880 in ker se na potovanje nisem ravno pripravila, je bilo presenečenje ob vstopu vanj popolno. V parku namreč prebiva okoli 1200 srn oz. srnjakov, ki se prosto sprehajajo med obiskovalci. Srne so precej krotke, vendar lahko postanejo tudi napadalne, če želijo pojesti vaš sendvič. Ob počitku ga ni ravno priporočljivo odložiti – pojejo ga. Preverjeno. V momentu se od nekje vzame srna, urno skloni glavo in sendviča ni več … Zato ni presenetljivo, da so obiskovalci s posebnimi tablami opozorjeni, da srne niso le prijazne živalice, ampak lahko tudi brcnejo, butnejo, porinejo ali ugriznejo neprevidnega človeka.
Ampak ob vstopu v park je vsak obiskovalec najprej navdušen nad novo izkušnjo. Tudi jaz sem bila. Srne mi predstavljajo neko milino in njihovi gobčki, ki se približujejo v vprašanju: »Imaš kaj zame?«, so vznemirljivi. Lepo se je sprehajati med njihovimi gibčnimi telesi, se naslajati ob njihovi nežnosti. Mladički se gibljejo ob mamah srnah, a so dokaj plašni. Ne upajo se še tako pogumno približati ljudem kot njihove mame.
Ko sem se tako sprehajala med srnami, sem opazila nekatere ljudi, ki so z njimi poskusili posneti selfije. Najprej sem nad tem malo zavihala nos, potem pa, naenkrat, sem enostavno morala poskusiti še sama.
Počep ob srni, njen zvedavi pogled, stegnjena roka in klik. Ni šlo ravno najbolje. Na eni sliki je manjkalo pol moje glave, na drugi se je ravno srna obrnila proč, potem sva bili obe brez ušes itd. Ko se je ena srna naveličala, je ob meni že radovedno stala druga in bila pripravljena na sodelovanje.
V tistih trenutkih sem si dopustila, da je na plano privršala vsa igrivost, ki ji drugače ne dam dovolj pozornosti. Pravzaprav je največkrat sploh nočem prepoznati v sebi in ne dovolim ji, da se izrazi. V slikanju s srnami pa je kot neukročena sila igrivost butnila na površje. Res sem uživala v tem slikanju s srnami. Prav nič se niso bale, ko sem svojo glavo tiščala k njihovim. Samo malo so pogledale v mojo smer, potem pa modro opazovale okolico. Sama pa sem kot neukročeno dete skakala od ene do druge in klikala.
Niti en selfie ni bil res lep. Noben res uporaben. Ampak čas, ki sem ga preživela v fotografiranju s srnami, mi bo za vedno ostal v spominu. Ravno tako pa tudi spoznanje, kako veliko igrivosti še premorem in kako ji premalokrat dam priložnost, da privre na plano.
In morda bodo ravno te srnice razlog, da bom še enkrat odšla tja. Na Japonsko. V deželo, ki me je očarala.
Angelja Kjara Surca je avtorica knjige Utrinki z moje poti, v kateri razmišlja o osebnostni rasti skozi doživljaje in izkušnje iz svojega življenja. Zastavlja si vprašanja kot: »Zakaj nam ne priteka obilje? Kaj v nas zavira uresničevanje naših želja? Zakaj se nam zdi, da se naš korak na poti zatika?« In kot je pred kratkim zapisala bralka: »Priporočam v branje in raziskovanje … sebe :)« Več informacij o knjigi lahko dobite na spletni strani www.angelja.si, knjigo pa lahko naročite tukaj. Preberite si še druge Angeljine pripevke, ki jih najdete tukaj.
