Stara gora nad Čedadom

Izlet nas tokrat popelje k našim sosedom v Italijo, točneje v Furlanijo, v deželo kjer živijo tudi Slovenci. Prav lepo je poslušati njihovo pojočo govorico. Še mi, kateri živimo blizu meje z njimi moramo kar dobro prisluhniti njihovim besedam. Posebno če se pogovarjajo med seboj. Govorijo zelo hitro, vsaj meni se tako zdi. Vendar narečje ni problem. Z dobro voljo se vsi med seboj lahko pomenimo. Če bi slučajno izgubili smer pa na poti lahko povprašamo po slovensko kako priti najprej do Čedada, potem pa proti Stari Gori nad Čedadom, po italijansko Castelmonte.

In gremo.

Kobarid,Robič…. Štupca/Stupizza, Podbuniesac/Pulfero, Brišče/Brischis in Špeter Slovenov / San Pietro ….. končni cilj pa je Stara Gora / Castelmonte.

Ob poti nas spremlja Nadiža, topla reka ki se vijuga po soteski. Vozimo se skozi majhne lične vasice. Urejene so in polne cvetja. Uživamo ob pogledu na okolico, ki ni nič kaj značilna za zgornje Posočje.

Med pogovorom smo že v Špetru, peljemo se mimo gostilne, pred mostom pa zavijemo takoj levo in spet desno. Še malo in prispemo do cerkvice, križišču ob vznožju, ki nas vodi k cilju. Ulica Castelmonte. Kakor nam je znano imajo tukaj vsakoletni Rally v mesecu oktobru na Staro Goro.  Vidijo se sledi trkov ob zaščitno ograjo na ovinkih.

Srečamo precej pohodnikov, romarjev, kateri se vzpenjajo z ali brez nahrbtnikov proti vrhu. Prisotne so družine z otroki, sami pohodniki, skupine… Ob poti so leseni križi – znamenja. Po navadi se tam ustavijo in zmolijo rožni venec. Pravijo pa, da kdor prvič gre na Staro Goro na romanje, mora imeti s seboj lesen križec in ga položi nekje sredi gore ali pod Marijino podobo.

Na sredi poti je prva restavracija za lačne in žejne popotnike. Nas pot pelje naprej.

Na koncu poti pridemo do velikega parkirišča. Napolnjen je z avtomobili, motorji, avtobusi in tudi kolesarjev ne manjka.  Prišli so iz raznih krajev in dežel.

Na začetku te pozdravi stojnica, ki vabi najmlajše. Prava paša za njihove očke, sladkarije za nelačne želodčke. Nasproti je majhna trgovinica s hrano, sadjem in res vsem potrebnim.  Zraven pa je lepa restavracija. Odločimo se da je čas za kavo.

Okrepčali smo se in že krenemo proti mogočni cerkvi. Že sam pogled nanjo je prečudovit. Urejenost okolice, cvetje in vzpenjalke ti pričarajo čudovito sliko. To je Stara Gora.

Vzpenjamo se po stopnicah do obokanega močnega vhoda. Zopet majhna trgovinica s pobožnimi spominki. 

Ozka ulica, katera me spominja na obmorske kraje je kratka. Čista. Tlakovana.

Sledi majhna kapelica. Vstopimo. Z zanimanjem si ogledam klopi in posebne klečalnike. Zanimivi so.

Ko stopimo na ulico je zopet restavracija. Pred vhodom pa čaka tudi štirinožne prijatelje skodelica z svežo vodo. Tega do sedaj še nisem videla. Bar za pse. Zanimivo in vredno posnemanja.

Možnost je, da se do cerkve vzpnemo takoj po stopnicah desno ali pa gremo še malo naprej do vodnjaka na sredi trga obdanega s klopcami in prečudovitim razgledom po dolini do Vidma. Trgovinica s spominki je polna turistov in romarjev. Zopet stopnice, dosti stopnic… katere te pripeljejo do vhoda cerkve. Posvečena Mariji. Imenujejo jo Lepa Marija ali Živa Marija. Je pa temnopolta. To sem do sedaj videla samo tukaj na Stari Gori.

Če bi se pri restavraciji odločili zaviti skrajno desno po stopnicah navzgor, pridemo do mogočnega drevesa s klopcami na levi strani. Desno pa je majhno pokopališče. Res zelo majhno, ampak lično urejeno. Zopet stopnice, tokrat greš pod cerkev. Po stopnicah navzdol prideš v kripto. Leži pod cerkvijo, kakor sem že omenila. Zavetnik le-te je angel Mihael. Kripta je bila zgrajena pred cerkvijo. Za okovanimi velikimi vrati vidiš angela Mihaela kako zbada s sulico- mečem hudiča oz. zla duha. To naj bi pomenilo, da je krščanstvo zmagalo nad poganstvom. V istem prostoru pri podobi Marije, katera nežno pestuje dete, lahko prižgeš svečko, zmoliš in se zamisliš. Poglobiš vase. Vse naokoli v sami kripti so obešene slike nesreč, fotografije ljudi, ročno vezena dela žena, mater, katere so v zahvalo za čudež izvezle razne stvari. V zahvalo Mariji, ki jim je pomagala ob nesreči. Na fotografijah vidiš nesreče, bolne in invalidne osebe, dojenčke in otroke, kateri so so pomočjo Marije čudežno ozdraveli in se ponovno vrnili med svoje najdražje. Vsa ta dela so prišla iz različnih koncev sveta in so tudi starejših datumov do danes.  Zahvala Lepi Mariji.

Po stopnicah se povzpneš v samo cerkev. Če imaš srečo si lahko tudi pri slovenski maši. Mašujejo tudi v slovenskem jeziku.

Za okolico, prelepo vzdušje in vzdrževanje celotnega majhnega kraja, skrbijo očetje kapucini. So zelo prijazni. Poskrbeli so tudi za invalide. Dostop do same cerkve je v ozadju cerkve iz parkirišča z dvigalom. Res lepa gesta in pozornost. Tam je tudi prečudoviti park, miniaturni vodomet, cvetje in kip Jezusa in Marije.

Sam pogled čez obzidje pa ti že pokaže naše kraje – Kolovrat, Goriška Brda z okolico…

Ko se vračaš proti parkirišču opaziš nad samim parkiriščem , na vrhu gore križ. Velik križ. Na goro vodi lepo tlakovana pot. Ob poti pa so klopce, mize pripravljene za prigrizek iz nahrbtnika ali pa samo za počitek.

Odhajamo. Krenemo po drugi poti in sicer po tisti  malo ožji, ki vodi v dolino tik ob stojnici. Vidimo še lepše vasice. Dvojezični napisi pa nam dajo vedeti da smo blizu Slovenije.

Za zaključek prečudovitega izleta, kateri nas je tudi duhovno napolnil z pozitivno energijo mislimo zaključiti dan še nekje. Radi bi se malo posladkali.  Nam zelo znana slaščičarna v Špetru ob Nadiži nudi ravno prave stvari . Od daleč je videti belo streho baldahina, katera pokriva vrtni del lokala.  Slaščičarna je kakor vedno polna, ampak prostor je tudi za nas. Najprej avto na svoje mesto  in že gremo. Racman Jaka ki drži velik sladoled v roki nas vabi, vabi… Paradiso dei golosi…to je naš paradiž sladoledov, tortic, peciv … in dobre kave. Pa še domov lahko odnesemo našim dragim. Tako se jim bomo vsaj malo oddolžili ker smo se sami imeli lepo.