Nekaj neopredeljivega je, kar me vleče tja. Tako kot radi rečemo za Kras, ima tudi Strunjan svojo dušo. Pokrajina mehka, odprta, barvita, raznolika, razpeta med terasami, solinami in klifi, na stičišču morja in kopnega, je radoživa in spokojna hkrati.
Nežno in zanesljivo se te dotakne energija, ta nevidna tančica, ki lebdi nad Mesečevim zalivom, se previdno približa klifu, vedno znova in znova ovija velik kamniti križ, poboža oljke, trte in kakije, poveže pinje v rahlo šumenje, objame Stjužo, se sprehodi po solinah, odpočije na pomolih. Potem se obrne proti morju in vanj razpre svoje silnice. Ti pa še kar sediš tam, na pomolu, gledaš proti Piranu in se nasmihaš življenju.
Strunjan ponuja dosti več kot le razgled na Piran: ravnico, ki se odpira proti morju, kjer ustvarjajo obala, laguna in soline samosvoj svet, vabi v višino, na rob klifa do velikega kamnitega križa, skriva biser, imenovan Mesečev zaliv. Razkazuje griče in terese, da postane pokrajina valovita in živa ter odpira poti v zaledje in ob morju.
Narava je vedela, kako iz obmorskega kraja narediti prijazen ambient, ki mu zdaj rečeno Krajinski park Strunjan. Skupaj s človekom pa sta iz zdravilišča ustvarila tisto, za kar menda nimamo slovenskega izraza: wellness in to v najširšem pomenu besede.
Tik ob robu klifa, ki mu v Sloveniji ni enakega, se ponaša velik bel kamniti križ. Pot do tja spada med obvezne smeri pohajkovanja po Strunjanu in njegovi okolici. Križ, ves mogočen in dostojanstven, je kot prometni znak STOP v prijaznejši obliki. Prijazen zato, ker ne ukazuje, temveč vabi z razgledom in energijo. Vidiš morje, mesta, hribe, ravnino in strme stene. Prostranost, ki jo tvoja široka slovanska duša srka vase kot zalogo za težje čase. Še več jo boš zajel, če verjameš, da se je tu pred davnimi leti zgodil čudež.
Strunjanske soline so kot speča princesa, ki si je zgradila svoj svet miru in zatišja iz kanalov, solnih polj, mostičkov in potk, mehkih, da ostane korak na njih neslišen in ne zmoti malih belih in sivih čapelj.
Družbo jim dela Stjuža, edina slovenska laguna, ki je bila včasih odprt zaliv, danes pa jo z morjem povezuje le kanal. Njena mirna površina bolj kot na morje spominja na gorsko jezero, kar pa še zdaleč ne velja za njene biološke značilnosti. Morskih trav, rakov in mehkužcev v gorah pač ne boste našli, v Strunjanu pa se dobro počutijo.
Mesečev zaliv ima kar nekaj presežnikov: je najbolj skrit, najteže dostopen, a žal tudi najbolj nevaren, ker se lahko zgodi, da tja pade del kamenine iz višje ležečih plasti peščenjaka. Je pa tudi najlepši biser tega dela in, tako vsaj trdijo nekateri, celotne slovenske obale.
Naj ostanem ali grem? Ostani, do sončnega zahoda! Boš že videl zakaj. Do tedaj pa pojdi od kamna do kamna, ker je z vsakim korakom lepota drugačna, zaplavaj, da s svojimi zamahi ustvariš v morju nove zelenomodre odtenke. Ustavi se, da ta biser slovenske obale spremeniš v večnost.
Široko razpredene poti vodijo do mest in vasi, ob morju in v zaledje. S kolesom ali peš, po Parenzani – Porečanki po slovenko – ali po drugih poteh, čez grič ali skozi predor, ne boš se izgubil. Oznake so postavljene tam in tako, da vedno najdeš pravo smer. Za predpripravo pa si je na spletu vseeno priporočljivo ogledati njihov potek. In kaj če se ti res zgodi nemogoče in zaideš tja, kamor nisi nameraval? Odkril boš en lep košček Slovenije več.
Šared, Piran, Jagodje, Portorož, Beli Križ, Šentjane, Izola, Strunjanska dolina, vse si lahko ogledaš s kolesom ali brez njega. Za kolesrje ne bosta predaleč niti Koper in Sečoveljske soline. Ko vse našteto obdelaš, si rečeš: Taka je torej slovenska Istra. Njen drugi del boš morda raziskoval iz drugega izhodišča.
Romarska Cerkev Marijinega prikazovanja je, tako kot vse cerkve, postvljena prav tam, kjer je treba. Že dolgo pred nami so imeli nekateri nezmotljiv občutek za prostor in tudi za razgled. Vse, kar so imeli naši predniki na razpolago za take podvige, je bila intuicija. Sedaj imamo vse, le intuicije ne.
Saj drugim zdraviliškim krajem v Sloveniji ne morem ničesar očitati, nekateri so celo bolje urejeni od Strunajna. Mogoče je privlačen prav zato, ker dovoli naravi, da je to kar je in je ne skuša olepšati.
