Kot študentko glasbe v Celovcu me marsikdo vpraša, kako je živeti pri naših severnih sosedih. Ker vem, da to ne zanima samo mojih znancev ampak tudi maturante, ki se pripravljajo na študij, sem se odločila, da napišem članek o tem. Mogoče bom s tem komu pomagala pri odločitvi ali pa olajšala srce kakšni zaskrbljeni mami. Vesela bi bila, če bi vedela, da moj trud ni bil zaman.
Najprej naj vam povem, da sem kot brucka na Konservatoriju za glasbo bila izredno zmedena. Že v slovenskem sistemu študija se komajda znajdem, kaj šele, da bi vedela vse o avstrijskem šolstvu. Poleg tega pa še osnovnega znanja nemščine ne obvladam. Morda se boste vprašali, zakaj potemtakem v tujino? Preprosto zato, ker me je vleklo ven iz Slovenije. Razlogov je sicer milijon, a nekateri so preosebni, da bi jih napisala v članek. Lahko pa vam povem, da sem si od nekdaj želela v tujino, pa čeprav v bolj severne države; Irsko ali Škotsko. Tudi Anglija bi bila dovolj dobra, pa še angleščino govorim lažje kot nemščino. A ker pač stanje trenutno ni takšno, da bi si lahko privoščila bivanje sredi Londona, sem se odločila za Celovec – ki je priročen tudi zaradi mojega pomanjkljivega znanja nemščine. Ljubko mesto, sorazmerno majhno, priznana šola z odličnimi profesorji – kaj več bi si še lahko želela. Zraven tega sem najemnica v blokovskem stanovanju s še eno slovensko študentko, s katero se zelo dobro razumeva. In ne boste verjeli – lastnica stanovanja, v katerem živiva, je koroška Slovenka! S tem je kar precej težav odpravljenih, pa še tako prijazna je, da nama pomaga, ko pride do zapletov.
Torej. Da se spravim k resnejšim temam. Ko so me po opravljenem sprejemnem izpitu sprejeli, sem vriskala od veselja. A ne za dolgo. Začelo se je iskanje stanovanja, urejanje zdravstvenega zavarovanja, vpis v prvi semester, itd. Lahko bi rekla, da sem proti koncu septembra komaj še dihala, ko mi je čas tiktakal, urejeno pa ni bilo NIČ. In priznam; če se ne bi ukvarjala z meditacijo, bi verjetno pristala na posebnem oddelku psihiatrične bolnice. Torej hvala bogu za mirne živce. Res je potrebno potrpljenje za vse to.
No, kot se je kasneje (2 dni pred začetkom študija) izkazalo, se je vse najlepše uredilo. Kartica zdravstvenega zavarovanja je prispela, moja cimra pa je poskrbela za stanovanje. Dobro je imeti poznanstva v Avstriji!
V norišnico pakiranja se ne bom spuščala – v tem sem se izmojstrila že kot dijakinja, ko sem vsak teden pakirala za odhod v dijaški dom. Prepričana sem, da imate tudi vi izkušnje s tem – počitnice na morju so dovolj dober primer.
Končno je bilo vse pripravljeno in ko sva s sostanovalko prišli pred stanovanje, me je zadel nekakšen občutek zadovoljstva in čudenja. Čudenja, da bom živela v bloku, imela kuhinjo, v kateri bom sama kuhala in nasploh skrbela za stanovanje. Kot prava gospodinja! Še dobro, da sem bila vedno bolj družinski tip.
Ko sva se ustalili v stanovanju in že mislili, da vse teče kot namazano, so se začele težave.
Najprej je bilo treba poskrbeti za predavanja na šoli in papirologijo za štipendijo. Tu ni bilo težav, čeprav v pisarni tajnice ne govorijo niti besedice angleško (ali slovensko). Težavo sem rešila tako, da sem prosila za pomoč slovenskega študenta, ki na šoli študira že več let. Z veseljem mi je pomagal, za kar sem mu še vedno dolžna pijačo.
Tudi na urad za registracijo tujcev sem odšla, da me slučajno ne zalotijo, kako živim brez potrdila v Avstriji že več mesecev. Kazni so baje visoke, poleg tega te pošljejo domov. Torej s tem res ni šale.
Vsa srečna, da se stvari počasi umirjajo, se ugnezdim v najinem malem stanovanju. Seveda, stvari, ki jih je bilo treba urediti, so se še kar kopičile. Že prvi dan sva s sostanovalko opazili, da ni interneta. Dandanes vsak študent potrebuje internet. Kako pa bi preživeli brez Facebooka ali Twitterja?!
Torej sva urejali še to. Pri najemodajalki sva se pozanimali, kateri internetni ponudnik bi bil najugodnejši za naju. Seveda je obvezen modem, za brezžični internet. Šli sva na sedež internetnega podjetja, kjer sva si izbrali paket in podpisali pogodbo. Naj vas opozorim, da je bolje, da se pogodba podpiše za najkrajši možni čas; nikoli se ne ve, kaj se lahko zgodi, poleg tega se pogodba brez problema podaljša.
Torej, uredili sva internet. Vsaj tako sva mislili. A ko mesečne položnice že drugi mesec ni bilo, sva vedeli, da je nekaj narobe. Izkazalo se je, da so vtipkali napačen naslov. In ker sva zamujali s plačilom, sva dobili takšen opomin, da sva morali kar dvakrat pogledati znesek, da se prepričava ali je resničen. Ko sva se pritožili, da je bila to povsem njihova napaka, se še vedno ni nič uredilo. Obupani sva se obrnili na najemodajalko, ki je zadevo z veliko truda, trme in celo groženj končno uredila, čeprav se v podjetju niso hoteli povsem ukloniti. Še zdaj sem mnenja, da sva to napako krepko preplačali.
Mislim, da sva zelo lep primer, kako lahko je izkoristiti dve mladi študentki iz tujine, ki imata bore malo izkušenj v poslovnem svetu ter bolj malo razumeta nemški jezik.
Sicer pa, da vas potolažim, so bile to edine težave, ki sva jih s cimro imeli. Ne pričakujem, da se ne bo pojavila nobena težava več in če se, nimam kaj dosti proti; malce popestritve je dobrodošle in še nikoli nisem bila proti nabiranju izkušenj.
To naj bo za zdaj vse – ko se pojavijo naslednje težavice, pa se mogoče z njimi vred pojavi tudi nov članek.
