Le kam so se zabubile” nekdaj na Goriškem tako številne sviloprejke? Nekoč so pridno grizljale murvine liste pod streho briških domov, prinašale kakšen šold” ali dva… Danes pa s težavo najdemo kakšno murvo po Brdih, kaj šele sviloprejko oz. kavalirje. Svilogojstvo je bilo tradicija, ki so se je učili predvsem iz roda v rod (od ust do ust). Rejci v soseski so si drug drugemu ogledovali sviloprejke in si izmenjavali izkušnje in mnenja.
Glede izvora besede kavalirji obstaja več razlag; iz srednjega veka poznamo viteze oz. cavaliere”. Njihova pokončna drža je podobna drži sviloprejk preden se zapredejo Morda se jih je prijelo tako ime tudi zaradi izredne požrešnosti v zadnjih fazah njihovega razvoja, pa še občutljive (na mraz, bolezni, vlago) so, kot njihovi soimenjaki vitezi oz. cavalieri”. Tudi v furlanski nižini so jih imenovali “cavalers”, kar najverjetneje izhaja iz cavalieri”.
Vrnimo se torej k našim sviloprejkam in poglejmo na kratko zgodovino njihovega gojenja v Brdih in bližnji okolici. Svilogojstvo in gojenje murv se je na Goriško razširilo v sredini 16. stoletja. Širilo se je počasi, šele v začetku 17. st. se je pričelo obširno sajenje murv, ki je bilo nujno za gojenje sviloprejk. Mnogi so sadili murve tudi zaradi prodaje listja tistim, ki so imeli svojih dreves premalo.
Gojili so jih predvsem kmetje in tudi revni meščani, Slovenci in Furlani. Istočasno se je začelo intenzivno vinogradništvo in lep čas je oboje skupaj kmetom omogočalo dodaten zaslužek. V 18.st. se odprejo štiri ročne predilnice v Gorici in tri v Krminu, kjer so odkupovali zapredke. Vse to je bila zasluga Marine Terezije, ki je monokulturno kmetovanje vzpodbujala in tako vplivala na kmetijsko in ekonomsko prenovo teh pokrajin. V 60-ih in 70-ih letih 18. stoletja je svilogojstvo na Goriškem, v Vipavski dolini in na Krasu, postala stalna zaposlitev kmečkega prebivalstva.
Leta 1764 ob cesti Gorica-Oglej organizirajo zasaditev 60.000 murvinih dreves in cca. 20.000 dreves na zasebnih zemljiščih. Takratna Avstrija je domače tržiše delno ščitila pred vdorom tujega trga (konkurenčna francoska in azijska svila). Hkrati so se začele francoske vojne, ki so slabo vplivale na tržišče svile, oblikovala so se nova evropska trgovska središča in postopamo je Goriška izgubljala vodilno mesto v svilni industriji.
Sviloprejke pa so gojili tudi v slovenskih alpskih deželah, kjer se je v začetku 19.stoletja začelo intenzivnejše sajenje murvinih dreves (Kranj, Dolenjska in Štajerska). Tu se je gojenje sviloprejk s koncem 19. st. tudi zaključilo; pestile so jih težave z neugodno klimo, iz tega so se razvile tudi bolezni sviloprejk.
Goriška si je prizadevala ohraniti tradicionalno rumeno” sviloprejko. Leta 1869 so v Gorici ustanovili Inštitut za raziskavo sviloprejk, ki je bil prvi takšne vrste na svetu.
Bolezni, ugodne cene vina in sadja, so višku svilogojske panoge na Goriškem konec 18.stoletja, prinesle strm padec. Sezona sviloprejk je sovpadala z delom v vinogradu, obiranju češenj in kmetje so so raje odločali za donosnejše panoge. Zgraditev železnice Trst-Dunaj l. 1906 je omogočal izvoz spomladanskega sadja in s tem prepotrebnega zaslužka goriškega kmeta. Potem je sledila 1. svetovna vojna, ki je povzročila veliko gospodarsko škodo na celotnem področju. Po vojni je Goriška postala del Italije, ki pa je bila zelo dobro organizirano tržišče, na katerega je goriški kmet s svojimi pridelki zelo težko sam prodrl. Zato se je ponovno začelo obujati svilogojstvo. Kljub vsem naporom pa se svilogojstvo ni več povzpelo na raven pred vojno, v 30-ih letih je glavno vlogo v svilogojstvu prevzela Japonska.
V Beneški pokrajini in Furlaniji se je svilogojstvo prenehalo v 70-ih letih 20. stoletja, zaprli so vzrejališča jajčec in odvijalnice.
Po 2. svetovni vojni je na Goriškem sivologojstvo še prisotno, čeprav so kmetje intenzivno sekali murve in zasadili trto in sadna drevesa. Leta 1952 je takratno ministrstvo zaščitilo murvine nasade.
SEZONA SVILOGOJSTVA
Od sredine meseca maja, ko se iz majhnih jajčec izležejo črne, skoraj nevidne gosenice, pa do konca junija, ko se gosenice zapredejo. V teh dveh mesecih gredo gosenice skozi pet faz, od tega štiri mirujejo; ne jejo, temveč rastejo in se levijo. Po zadnji levitvi so izredno požrešne in začenjajo iskati primerno mesto za zapredanje.
Za svojo rast in razvoj potrebujejo suh in ne premrzel prostor, predvsem pa sveže murvino liste. Na začetku, ko so majhne, so kmetje imeli dovolj svojega lista, na koncu pa se je marsikdo znašel v zagati, ko so njegove murve ostale brez listja in jih je mogel ali kupiti ali vzeti, kjer je pač bilo. Zelo pomembno je bilo tudi vzdrževanje čistoče; menjava listja, odstranjevanje iztrebkov, zračenje, primerna vlaga. Vse to je vplivalo na količino in kvaliteto končnega pridelka in tudi zaslužka.
Rezali so enoletne veje, ki so pognale večje liste, največkrat za dnevno uporabo, včasih pa tudi za naprej. Listje ni smelo biti mokro in tudi ne ovelo (občutljivost). Murve, ki so rasle okoli hiše, niso obrezovali, puščali so jih za morebitno nočno hranjenje v zadnji fazi, ko so bile gosenice najbolj lačne. V glavnem so liste nabirali otroci, medtem, ko so odrasli opravljali druga kmečka opravila.
Ko so bile gosenice zrele za zapredanje, so jim morali pripraviti material; na piconih (trstikinih pladnjih za sušenje suhega sadja) so zataknili suhe vejice, neomlateno slamo, borove veje, ki je služila v oporo pri zapredanju. Tako so se gosenice zapredle, zapredki pa so ostali čisti (saj se ne zapredajo vse naenkrat, ene so se med tem časom šele “čistile”).
Po osmih dneh, ko so se gosenice zapredle, je sledilo ponovno veliko dela; pobiranje zapredkov oz. galete. Galeta je bila zrela, ko se je v notranjosti metulj ločil od svile, kar so preizkusili tako, da so zapredek potresti. Če so slišali ropot, je to bil znak, da jih lahko poberejo iz predilnic. Ta faza je zahtevala veliko delovne sile, saj je bilo treba odstraniti svileni omot bele barve, nato pa jih sortirati po obliki, čistoči, velikosti in barvi. Ločiti so morali tudi nepravilne zapredke (duplone).
Svilene zapredke so odkupovali po treh kakovostnih razredih; najbolj cenjena je bila rumena. Zapredke je bilo nujno čim prej prodati, da niso metulj predrli zapredka, saj bi tako uničili oz. strgali svileno nit (pribl. 300-600m).
Sejmi, na katerih so se prodajali zapredki, so bili v Gorici, Krminu, Fari, Palmanovi, Vidmu, Kopru in Poreču.
SVILOGOJSKA OPREMA
V kmečkih hišah, kjer so se ukvarjali z gojenjem sviloprejk, so v ta namen pripravili največkrat zgornje prostore hiše. Očistili so lese, jih razkužili, stene pobelili z apnom. Na začetku sezone so gosenice imeli v kuhinji, ker so bile majhne in so rabile toploto. Ko so rasle, so jih postopamo dajali na več pladnjev oz. les (pletli so jih iz trstičja, srobota, leske). Te so nekateri naložili na t.i. kavalete v več nadstropij. Pomembno pri tem je bilo, da so spodaj položili kak papir, ki so ga potem čistili (umrle gosenice, iztrebki).
Posamezna ogrodja so izdelovali kmetje sami, surovine so uporabljali glede na razpoložljivost, zato na celotnem teritoriju svilogojstva v Sloveniji, srečamo različne oblike, materiale.
Poleg les, na katerem so živele sviloprejke, so v zadnji fazi morali pripraviti tudi stojala (kavalone), na katere so potem pritrdili veje za zapredanje.
Nekaj pripomočkov in opreme za svilogojstvo je razstavljenih v Muzeju kmečke kulture v Farri d’Isonzo.
Za konec še nekaj o zaslužku svilogojcev. V začetku 20.st. je kmetom prinašalo denar, s katerim so kupovali živino, poravnavali dolgove, nekaterim pa je predstavljalo dohodek za preživetje. Po 2. sv. vojni so si s tem denarjem kupovali živila, ki jih je primanjkovalo. Tudi začetna investicija v pripravo opreme ni zahtevala veliko, le delovno silo (ki pa je takrat ni manjkalo).
Po 2. sv. vojni se je situacija začela spreminjati; potem, ko se je nova država postopoma postavila na noge, so se pojavile potrebe po delovni sili (tudi ženski) v tovarnah. Tako so počasi ljudje iz podeželja začeli odhajati od doma, in svilogojstvo je začelo postopoma izginjati. K temu so pripomogli še mnogi drugi dejavniki, a o tem kdaj drugič.
Morda se jih je ohranilo nekaj, ki jih sviloprejke zanimajo ljubiteljsko, pa tudi kakšna murva je ostala. Morda je sviloprejke ves ta čas “čuval” Sveti Job, zaščitnik svilogojcev (Zahodna Slovenija, Furlanija, Benečija).
