Ura je bila tri popoldan in prerivala sva se skozi nepopisno gnečo na Tahrirju. Na smrt me je bilo strah izvleči fotoaparat iz nahrbtnika in narediti nekaj posnetkov, ker so me z vseh koncev in krajev strašili, da mi bodo pripadniki kdo-ve-katere stranke ali gibanja zbili aparat iz rok. Ko je bila revolucija še mlada, so to počeli pripadniki vojske in policije, danes pa ne veš, komu boš šel v nos.
Toda ne. Na vstopu v Tahrir so naju pričakali pripadniki ljudskega odbora za vzdrževanje reda na trgu in nama brez težav dovolili vstop. Mogoče zato, ker sva oba tujca, jaz pa že na sto metrov dajem vtis, da nisem zmožna nikakršnega nasilja. No, on je iz Sirije, jaz iz Slovenije. Za obhod trga, za katerega bi v normalnih okoliščinah potrebovala dvajset minut, sva porabila uro in pol. Vsakič, ko sem želela narediti posnetek, mi je Mazem pridržal steklenico vode in tulec s praženo koruzo. Slikali so pa tako skoraj vsi. S svojimi mobilnimi telefoni. Najbolj zanimiva se mi je zazdela neka ženska, zakrita vse od vrha do tal, kako je s svojim mobilnim telefonom na sredi trga vneto pritiskala na sprožilec.
Premikala sva se ped za pedjo. »To je oder Muslimanskih bratov,« je rekel Mazem. »Kaj skandirajo?« sem ga vprašala. »Dol z vojaškim režimom,« mi je odgovoril. Kasneje sem te besede slišala na vsakem odru. »Jaskot, jaskot, hokm el askar,« je odmevalo z vseh zvočnikov. »Tam so salafisti, poglej,« me je opozoril na njihov oder. »Toda nujno moram poiskati svoje prijatelje, oni so bolj napredni, moderni, tu pa vidim samo islamiste.« In najin obhod se je nadaljeval. Korak za korakom. V nos mi je udaril vonj po praženju in začutila sem lakoto v želodcu. Nujno moram nekaj pojesti. Kupila sva sendvič za petdeset centov z zelo okusnimi jetrci.
Mimo naju so hodili moški in ženske, se prerivali in snemali. Ob odrih so stali poslušalci in ponavljali slogane iz zvočnikov. »Smrt Mubaraku in Tawtaniju.« Skoraj sva oglušela. Na vsakem koncu trga je stal kombi, kjer si lahko daroval kri – za najslabši primer. Ali se danes lahko zgodi najslabše? Če so sedaj demonstracije dajale vtis, da gre za velik družabni dogodek, ki me je, saj ne vem zakaj, spomnil na naše praznovanje prvega maja, se bojim, da zvečer ne bo tako. Kljub temu, da je bil trg nabito poln, sem zvedela, da prihajajo avtobusi z vseh koncev in krajev ter da večina ljudi namerava prespati kar tam.
»Zakaj so pa tokrat demonstracije?« sem vprašala Gaudo, svojega znanca iz Dahaba, na katerega sem slučajno naletela prejšnji večer, ko so potekale priprave na naslednji dan. Gauda že več kot šest mesecev spi na Tahrirju in je samooklicani predstavnik za stike s tujimi mediji, kar sem danes tudi jaz. Svojo funkcijo jemlje zelo resno. Tudi danes sem naletela nanj, ker sem mu želela predati posnetke s prejšnjega večera in povedal mi je, da so se pogovarjali o zavzetju televizijskega poslopja.
»Iz treh glavnih razlogov,« začne resno. »Naši cilji so demokracija, svoboda in socialna pravičnost. Cilji revolucije še niso doseženi. Še vedno vlada vojaški režim in pred volitvami so obljubili, da bodo Muslimanski bratje imeli samo 20% sedežev v parlamentu, sedaj jih imajo pa več kot 40%. Vzeli so nam revolucijo.« Ker mi žilica ni dala miru, sem mu odvrnila: »Tudi vi morate storiti isto. Pojdite v parlament, na cesti ne boste nič dosegli.« Samo zavzdihnil je. Seveda, meni je lahko govoriti, razumem.
Čeprav sem včeraj naletela tudi na pobiralce podpisov za ustanovitev nove stranke, katere politični program bi se zgledoval po Naserjevih idealih. »Egipt potrebuje heroje, toda danes jih ni. Zato smo za svoj idol vzeli Naserja,« mi je razložil Omar. Ime stranke mi je pa ušlo iz spomina. Želim jim, da bi jim uspelo. Le kdo se ne spominja, vsaj iz moje generacije, svete trojice Tito-Nehru- Naser? In kako je bilo življenje takrat prežeto z optimizmom.
Nadaljevala sva pot in prispela do odra pripadnikov Mohameda el Baradeja. Presenetilo me je, ker so njegovi privrženci sploh še zbirajo, saj se je ta odpovedal kandidaturi že pred meseci. Z odra tokrat odmevajo drugačni ritmi, dejala bi celo, da so zelo blizu temu, kar mi imenujemo pop glasba. »To je bila zelo priljubljena pesem med revolucijo,« mi je razložil Mazem. Privrženci Hazema Abu Ismaela so imeli celo več odrov, čeprav so slednjemu prepovedali kandidaturo, ker ima njegova mati ameriško državljanstvo. Mogoče pa še zmeraj upajo, sem pomislila, da se bosta gospoda udeležila predsedniških volitev: prvi si bo premislil, drugi bo dobil dovoljenje. No, upanje vedno umre zadnje.
Na vsakem koraku pa stojijo vozički s spominki, zastavicami, hrano in pijačo, čudovitimi praženimi jetri, praženo koruzo, sveže narejenim pomarančnim sokom, nešteto vozičkov s steklenicami vode, prodajalci kave in čaja. Sem morda na pikniku? Seveda se sploh ne pritožujem, ne razumite me narobe, toda prepričana sem, da če je kje revolucija postala posel, je to tu sedaj, na Tahrirju sredi Egipta. Mogoče bi pa morali izdati knjigo z naslovom »Kako iz revolucije narediti marketinško ime«? Prepričana sem, da bi postala prodajna uspešnica.
Tudi veliko otrok vidim. To me je nekako pretreslo. Ob zloglasni ‘mogami’ in vzdolž pločnika ob Ameriški univerzi sedijo družinice in malicajo. Še bolj me je pa pretreslo, ko sem z odra Muslimanskih bratov slišala govoriti nekega dečka. Sedel je očetu za vratom in oče mu je držal mikrofon. Ljudje so seveda od navdušenja ponoreli, mene je pa ta mali deček razžalostil. Na enem od odrov so govorili svojci mučenikov revolucije. Seveda je nepotrebno dodati, da je tam vladalo čustveno ozračje.
Ob pol petih sem se umaknila. Postajalo je napeto. Prišli so tudi prvi avtobusi iz Sueza in iz ure v uro bodo trg Tahrir in sosednje ulice postajale čedalje bolj polne. Ne čutim potrebe, da bi videla najhujše, če se bo zgodilo najhujše. A mnogi se bojijo, da zvečer ne bo tako mirno. Ljudje si želijo boljše prihodnosti in demonstracije so čudoviti katalizator za izliv osebnih frustracij in nezadovoljstva.
