Človek mora nekako dojeti, da so težave povsod. Množijo se s problemi in se včasih potencirajo na n-to potenco. So velike in majhne, take, ki se jim reče strgani štumfi, težave s šnel f…cami in podobnimi bedarijami, ki smetijo splet. Ampak priznajmo si, tudi te bedarije znajo greniti življenje. Do tistih, ki so resne kot so; izguba službe, nesoglasja v partnerstvu, v odnosih, z denarjem… Kako se jih lotiti… Tukaj je nekaj primerov…
Obstajajo ljudje, ki se jih lotijo kot so Nemci streljali partizane. Kar vsepovprek, na silo, na vse mogoče načine, z bombami, minami in tanki. Ni važno samo, da vraga zgrabijo za vrat. Kakšne posledice?! Lepo vas prosim, vraga je treba potolči, ga upleniti, požgati, ma kaj požgati še s soljo posuti in to objaviti na oglasni deski. Zgodovina pravi, da so banditi zmagali in potem pijani od zmage popušili na enak način…
Obstajajo ljudje, ki so mirne narave. Menda se razburi enkrat letno in takrat pove dve besedi bolj na glas. Zadnjič je rekel, da se je skregal. Aja?! In omenil, da ima težave. Res?! Res, samo nervozen ni. In zna uživati v trenutku. In vse reši. P-O-Č-A-S-I. Korak za korakom. Pa kdaj koga v k… pošlješ? Seveda in to na redni bazi, samo vem kako. Tako, da izbira besede. P-O-M-I-S-L-I.
Čeprav…. V nekem čisto drugem kontekstu, sem spoznala neko gospo. Srčno, dobrodušno. Tako, močno, z zelo poudarjenimi atributi . Nekoč se je tako razhudila, da je nekemu suhcenemu in majhnemu sodelavcu zabrusila, da mu bo vrat zavila kot zajcu in ga vrgla v peč. Ko je kričala je uporabila še kazalec in močno zardela, kar je poudarilo resnost situacije in smo vsi navzoči utihnili, saj smo brez dvoma verjeli (z njim vred), da bo grožnjo uresničila. Nikoli več ni ponovil iste bedarije. Je pač U-K-R-E-P-A-L-A takoj.
Ali pa…. Neke zime mi je tovornjakar zbil lučko na avtu. Moj zeleni polo je imel zame veliko vrednost, ker je bil pač moj prvi. Stal je v mrtvem kotu in pumff… Tovornjakar Tone je bil prijazen človek, ampak…. Ko sem se že skoraj razhudila, OK priznam razkokodakala, je mimo prišel vaški posebnež in izjavil, da mi je bilo tako pač namenjeno. P-R-E-P-U-S-T-I.
Sploh tale o usodi je čudna reč. O čem pravzaprav govorim… Ste že kdaj imeli občutek, da vam tokrat res ni rešitve in se je pojavila nevidna roka, ki vas je dvignila visoko pod nebo? To je to. Nobena težava se ne reši sama po sebi. Včasih je potrebno milo poprositi.. V viharju vsaka pomoč prav pride, četudi se ji reče višja sila.
Saj ne znam biti pametna, kako se bi lotila življenja. Včasih bi kot vojska razrušila vse kar obstaja pa jih dobim po glavi in se vsaj zavem, da sem še živa, da moram dihati, da… Včasih bi vse počasi, pa me spet lopne po glavi, ker bi morala takoj!! Potem zamahnem z roko in rečem:« Eh, bo že!« pa sem spet podučena, da bog ne obrne, če nima kaj obračati… U-Č-I S-E.
Vidite tako je to. Živeti življenje je velika umetnost, modrost, ki jo moramo nekako osvojiti. Ampak se nič ne sekiram, enim uspe šele pri 80tih, nekaterim pravzaprav nikoli.
Evo do sem sem pa vseeno prišla…. Nobena težava se ne reši čisto sama po sebi, potrebno je veliko truda in napora… Če pa vmes užiješ trenutek in se imaš lepo, boš težavam lažje rekel IZZIVI in se jih boš tudi lažje lotil.
