Težko je sprejeti, da te zavržeta lastna mama in oče



Pravijo, da je dobro, da vnaprej ne vemo, kaj nas v življenju čaka. Kar pomnim mi je vesolje pošiljajo izzive, s katerimi sem se hočeš nočeš morala soočati.

Ker starša nista dobila varstva v otroškem vrtcu, sem tedne preživljala pri mamini teti, ki sama ni mogla imeti otrok, obenem pa je delala doma na kmetiji, tako da sem imela zagotovljeno varstvo. Pri njej sem bila največkrat že od nedelje zvečer do petka popoldne, saj si starša nista mogla privoščiti vsakodnevnih obiskov v nekaj km oddaljeno vas. Doma sta namreč preurejala staro hiško, ki je bila grajena iz kamna, da bi lahko postala naš dom. Ker sta imela delavski plači in nista imela pomoči staršev, je bila situacija toliko slabša. Tudi njima ni bilo z rožicami postalo v življenju.

Življenje nam hočeš nočeš kroji usoda

 

Dolgo sem si težko predstavljala, kako se počuti otrok, ki ga zapustijo lastni starši zaradi kaprice njihovih staršev, kar se je zgodilo moji mami. Težko je sprejeti, da te zavržeta lastna mama in oče, ki živita nekaj km stran in imata kasneje še dva otroka, za katera nesebično skrbita, zate pa ne. Zate nimata objema, ko ga najbolj potrebuješ, nimata besede tolažbe ali vzpodbude, ko jo potrebuješ,  stiska rok, ne poljuba, ko te srečata. Svoje otroštvo in mladost je prav tako preživljala pri tej teti, ki ji je bila nadomestna mama.

Pri stari teti sem bila brez družbe svojih vrstnikov, saj v tistem obdobju ni bilo otrok na tistem območju. Tako je bila moja igra povezana z živalmi in naravo, ki me je obkrožala. S teto sem hodila v hlev, kjer je bilo vedno nekaj krav in teličkov, pa na njivo, kjer je okopavala vrtnine in poljske pridelke. Zanimivi so bili vsakodnevni sprehodi zjutraj in zvečer, ko je teta nesla mleko v zbiralnico mleka. Pogosto sva šli tudi v »guro«, kot se je reklo, ko si šel do zidanice in vinograda. Tam je bilo delo skozi celo leto, razen pozimi. Pot je vodila skozi gozd, pa kar v hrib in nič kaj blizu ni bilo za še ne 5-letnega otroka. Poleti, ko so zorele jagode in borovnice, sva po poti imeli vsaj okusno okrepčilo. Vsakič pa me je seveda čakala tudi pot nazaj. Vmes sem imela seveda možnost za spanje in počitek. Da je teta lahko kaj naredila v vinogradu, me je postavila v leseno »čebrico«, kjer sem se sama igrala in tudi spala. Tam sem bila varna celo pred kačami, ki jih je bilo v sončnem vremenu na pretek.

Spomnim se, da sem bila dokaj živahen in navihan otrok in takemu otroka manjka družba. Igrače so mi predstavljale vse luknjice, ki so jih delali krti, deževniki, ki so se skrivali pod listjem in krtine, ki jih na travnikih in poljih ni manjkalo. Absolutno sem kot otrok preživela ogromno na svežem zraku.

Hrepenenje po maminem objemu, ki ga med tednom ni bilo, sem si tolažila tako, da sem se oblačila v njene obleke, ki jih je imela še pri teti. Kot nora sem skakala, plesala in vriskala, ko sem zagledala avto, ki je pripeljal izza ovinka. Bile so solze žalosti in veselja v maminih očeh.

Ko sem sama postala mama, sem se šele zavedala, kaj je preživljala takrat moja mama, ko ni vsak dan mogla objeti lastne hčere. Isto kot nje ni objela in stisnila k sebi njena mama. Kako krivično je lahko življenje in usoda, ki ji zlepa ne ubežiš?!

Kako je obema manjkala ta toplina, stiski in objemi, sem spoznala šele, ko mi je življenje namenilo lastnega otroka. Ko kar naenkrat privrejo na dan čustva, ki so prej lepo spala v tebi. Ko o občutkih, s katerimi se srečuješ, ne moreš govoriti s partnerjem, ker te ne razume, niti lastno mamo, saj takrat nisem vedela ali bi to razumela in se bila o tem pripravljena pogovarjati. Seveda svoje naredijo tudi ponoreli hormoni, ki jih v nosečnosti in po porodu ne manjka. Ko imaš občutek, da te nihče ne razume, čeprav me v resnici res ni mogel nihče razumeti.

Ogromno dela je bilo potrebnega na sebi, da odpustiš in sprejmeš usodo, ki ti je namenjena. Da se ji ne upiraš, ampak jo sprejmeš s hvaležnostjo za vse dobro in tudi slabo.

Iz izkušenj vem, da sta vedno najmanj dve poti; ena vodi navzgor ena navzdol, tistih vmes je pa nešteto. Od nas samih je odvisno, katero pot bomo izbrali. Pravijo, da je veliko odvisno od vzgoje, od okolja, v katerem živiš kot otrok. A obstajamo tudi svetle izjeme, ki spoznamo, katera pot ni najbolj prava in da živimo lahko tudi drugače, boljše. Da se v poplavi informacij ne bi izgubili v iskanju samega sebe, je potrebno trdno stati za svojim prepričanjem in imeti vsak kanček samospoštovanja. Na poti srečujemo polno ljudi, ki ti velikodušno delijo bolj ali manj pametne nasvete. Njihovo življenje in dejanja pa sama po sebi kažejo, da v vsaki stvari vidijo problem, da na veliko jamrajo ali pa jim je preprosto z rožicami postlano in pojma nimajo, v kakšnih čevljih hodiš sam.  

Iskanje drugačne poti v življenju je brez podpore družinskih članov, prijateljev, znancev, izjemno naporna, a če imaš v glavi cilj, si boš tudi pot nekako tlakoval. Naučil se boš ceniti male stvari in prepoznati prave ljudi. Pa srečno!

En komentar

  1. majda bahun

    Bodi srecna za zivljenje , za igro v naravi brez pokvarjenega sveta za razvoj tvoje domisljije brez igrac in ustvarjalnost ki si jo sigurno nasla in za vecno ljubezen do narave ki bi jo v primezu betona sigurno nebi imela daj svojim otrokom to ljubezen ki jo spoznajo in najdejo samo nekateri

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*