Zgodba, ki ji ni in ni videti konca, dame in gospodje: The Rolling Stones
Na tem mestu bi se upal stavit z vami, da ste že vsi slišali za njih. Bend, ki se ne predaja kljub temu, da so jim razpad napovedali že v 80. letih in jih v 90. imeli za starčke, prave rock dinozavre. V 21. stoletju pa ravno slednji predstavljajo enega redkih ostankov pravega neposrednega rocka in spadajo na prvo mesto legend, kot nedvomno največji rock bend vseh časov. Celo veliko zapriseženih fenov skupine The Beatles jim to priznava, saj so Stonesi ustvarili neverjetno zgodbo s katero gradijo pravi most med generacijami, saj na njihovih koncertih srečujemo babice in dedke, ki s seboj pripeljejo svoje vnuke, prav tako fene benda. Zato si ob letošnji svetovni turneji, ki v poletnih mesecih prihaja tudi v Evropo, zaslužijo nekaj besed.
Začetki:
Legenda se je rodila 12. julija 1962 v londonskem klubu Marquee, kjer je bend odigral svoj prvi pravi koncert. Ime so si na hitro nadeli na predlog ustanovitelja Briana Jonesa, ki jih je poimenoval po pesmi Muddy Watersa: Rollin’ stone blues. V tem času je v skupini vladala revščina, iskali so pravo pot do uspeha in ob tem preigravali številne priredbe ameriških izvajalcev kot so: Chuck Berry, Bo Diddley, Little Richard, Muddy Waters in drugi. Bend dobi pravo podobo ob koncu leta 1962 in začetku prihajajočega leta, ko skupina dobi novega basista in bobnarja. Slednja predstavljata eno najbolj prepoznavnih ritem sekcij v zgodovini rock glasbe. Prva postava, ki jo poznamo kot izvirno je bila tako naslednja: Brian Jones, Ian Stewart, Mick Jagger, Keith Richards, Bill Wyman in Charlie Watts. Njihov prvi menedžer postane Andrew Loog Oldham. Ta takoj ob svojem nastopu funkcije iz benda »vrže« Iana Stewarta, saj naj bi bil le ta predebel. Kljub temu da ni več del zasedbe Stewart ostane kot klaviaturist pri stonesih vse do svoje smrti leta 1985, ko mu bend posveti njihovo takratno ploščo Dirty Work. Oldham je iz skupine želel ustvariti nasprotje skupine The Beatles; želel je ustvariti podobo slabih fantov, kar mu je navsezadnje dobro uspelo, saj so jih kmalu poimenovali hudiči rock’n’ rolla. Fantje kmalu izdajo prvi singel Come on (7.6.1963), drugi z naslovom I wanna be your men že doseže 12 mesto na britanskih lestvicah (priredba pesmi The Beatles, kar nakazuje, da sta skupini takrat dobro sodelovali). Februarja 1964 s pesmijo Not fade away prilezejo na tretje mesto in zgodba o uspehu se tako dokončno začne.
Na poti do zvezd: (1964-1967)
Vsi omenjeni singli so bili priredbe, kar ni zadovoljevalo menedžerja Oldhama. Stonesi so imeli na samem začetku koncerte skoraj vsak dan, zato je časa za ustvarjanje avtorskih komadov malo, prav tako pa pri članih benda ni bili čutiti želje o čem podobnem. Oldham pa je vztrajal in za pisanje pesmi izbral par Jagger/Richards in s tem potisnil ob stran do takrat neuradnega vodjo banda Briana Jonesa. Jagger in Richards sta prevzela vajeti v svoje roke in tako je v skupini še danes, ko velja pravilo, da je Jagger glava, Richards pa duša skupine. Legenda o nastanku prve hit uspešnice The last time(februar 1965) pravi, da je Oldahm Micka in Keitha zaprl v sobo in jima zaukazal naj se ne vračata brez uspešnice. Zatem so se stvari skupini začele odvijati zelo hitro, saj maja 1965 že izide njihov prvi svetovni hit, do danes za mnoge njihova največja uspešnica (I can’t get no) Satisfaction. Pesem naj bi, kot trdi Keith, nastala v sanjah, kjer naj bi se slednji spomnil slavnega kitarskega riffa, kateremu je Jagger kasneje dodal besedilo. Sledijo hit pesmi kot so Paint it black, Under my Thumb, Let spend the night together, Ruby Tuesday in mnoge druge, katere jim sočasno s številnimi ameriškimi in evropskimi turnejami prinašajo slavo, denar in naziv slabih fantov, ki pojejo o seksu, drogah, rock’n’ rollu. Kot se za prave rokerje tudi spodobi.
Prve posledice slave, prepiri in ustanoviteljeva smrt
Slava prinese denar, slednji pa omogoča vedno včeje razsipništvo, med katerega spadajo tudi droge in alkohol, ki so v letu 1967 začele postajati vsakdan Stonesov, predvsem Jaggerja, Richardsa in Jonesa. Slednji se je omamljal vedno bolj in se pri tem oddaljeval od skupine. Prepad med člani se je večal, dokončno pa je počilo, kot je Keith Brianu na enem izmed izletov v Maroko (takrat pri glasbenikih zelo priljubljena destinacija) »speljal« dekle Anito Palemberg. Stvari so se pod vplivom takrat izjemno popularnega LSD-ja delno umirile in stonesi so se od leta 1967 poslovili s psihadeličnim albumom Their Satanic Majestic Request, ki je bil narejen po vzoru izjemno uspešnega albuma skupine The Beatles; Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band. A poskus psihadelije pri skupini ni bil najbolj uspešen in je bil odraz tistega časa, ko se fantje bolj kot z glasbo ukvarjali z aretacijami in kazenskimi ovadbami kar treh članov. Tudi sami s ploščo niso bili najbolj zadovoljni (razen Briana, ki mu je tovrstni zvok ustrezal). Jagger in Richards sta bila odločena, da je potrebno nekaj spremeniti in pričela ustvarjati v to smer. Nov zvok banda je prinesel dokončno slovo Briana Jonesa, ki je bil že na naslednjem albumu praktično neopazen. V začetku junija 1969 je na sestanku skupine Brian priznal, da ni sposoben oditi na turnejo, zato so se Stonesi odločili, da poiščejo nadomestnega kitarista in Jonesu ponudijo možnost, da se vrne ko bo za to sposoben. Žal se to nikoli ni zgodilo, mesec kasneje, natančneje 3.julija 1969 Briana Jonesa najdejo mrtvega v njegovem bazenu. Podrobnosti smrti so še do danes ostale nepojasnjene, Jones pa je ob tem postal eden prvih članov tako imenovanega « kluba 27« (v klub spadajo glasbeniki, ki so umrli v starosti 27 let.).
Zlata leta (1968 – 1972)
Kljub izgubi ustanovitelja Jonesa so bila to za Stonese iz ustvarjalnega in glasbenega vidika najuspešnejša leta. Obdobje prinaša številne mega uspešnice (Jumpin’ Jack Flash, Sympathy for the devil, Honky Tonk Women, Brown Sugar, Tumbling Dice, Gimme Shelter, Midnight Rambler, You Can’t Always Get What You Want, Wild Horses im mnoge druge). Veliko omenjenih uspešnic je nastalo po Richardsovem odkritju tako imenovanega 5-string open-G tuninga (igranje brez spodnje G strune), kateri je zvoku Stonesov prinesel pravo revolucijo. Tako je bil glasbeni svet priča izdaji štirih tako imenovanih »kultnih plošč«: Beggars Banquet, Let It Bleed, Sticky fingers in Exile on main st. K uspehu omenjenih plošč je poleg že ustaljene zasedbe vplival tudi nov kitarist, izjemen kitarski virtuoz Mick Taylor, ki je s popolnoma drugačnim stilom igranja oplemenitil kitarski zvok benda. V besedilih so postajali še bolj neposredni in z njimi razburjali javnost, saj so še bolj odkrito peli o drogah, hudiču, ženskah, seksu. V svetu rock’n’rolla jim tudi na tem mestu ni para.
Leta 1971 je prvič predstavljen tudi slavni logo skupine: iztegnjeni jezik, ki od takrat Stonese spremlja na vsakem koraku. Iz zlatih let je potrebno izpostaviti še brezplačni koncert pred več kot 300000 ljudi v Hyde parku v Londonu, ki je bil odigran le 2 dni po Brianovi smrti in bil hkrati prvi koncert novega kitarista Taylorja.
Časi pa niso bilo zgolj rožnati, saj je v njihovo življenje vedno bolj posegala droga in oblasti, katere so jih začele preganjati tudi zaradi neplačanih davkov, ki jih ni plačeval za to zadolženi, sedaj že bivši menedžer skupine Andrew Oldham. Pred davki so se umaknili na Azurno obalo v Franciji, kjer je Richards najel vilo Nellcote. Band je tu s pomočjo svojega mobilnega studia posnel celotno ploščo Exile on main st. Snemanje so spremljale divje zabave, polne droge in opiatov, saj so bili slednji na Azurni obali z lahkoto dostopni. Tu se je za Keitha zares začela dolgoletna bitka z mamili, predvsem s heroinom. Vse skupaj je močno vplivalo na delovanje skupine, saj se je Richards skozi sedemdeseta leta ves čas boril z drogo in aretacijami. Pri tem mu ni prav nič pomagalo njegovo dekle Anita Palemberg, ki je zabredla še globlje kot Keith sam.
Tako, prvi del je pri koncu,drugič nas čaka sprehod skozi sedemdeseta in osemdeseta leta, kot boste lahko prebrali, za skupino zelo burne čase. Ampak kakor bi rekli Rolling Stonesi : » I know it’s only rock ‘n roll but I like it«
