Legenda o skupini se nadaljuje!
Skupino The Rolling Stones smo ob koncu prvega članka pustili ob koncu njihovega zlatega obdobja, katero se je končalo z izidom plošče Exile on main street. Sedaj pa se z njimi spustimo v nadaljevanje sedemdesetih, ki so prinesla veliko kvalitetne glasbe, zraven pa prve občutne padce popularnosti in slabšo prodajo plošč ter prva resna trenja v skupini.
1973 – 1980:
Za omenjeno obdobje bi težko našel eno povezovalno ime, zato sem ga razdelal kar po posameznih ploščah in večjih dogodkih okoli skupine. Stonesi so začetek 70. let le še utrdili sloves največjega rock benda na svetu, kar se je kazalo po rekordnih nakladah in razprodanih koncertih kamorkoli so prišli. Vse skupaj pa je na skupino izvrševalo določen pritisk, saj so oboževalci od njih pričakovali nadaljevanje kultnega ciklusa štirih plošč od konca 60.let dalje. Vedno večje težave pa je s seboj prinašala droga, saj se je kaj kmalu našel spisek držav, kjer Rollingi niso bili zaželeni.
Goats Head Soup:
Zaradi zaželenosti (to pomeni, da so vsi člani dobili potovalne vizume) in prijaznega okolja so za kraj snemanja naslednje plošče izbrali Jamajko, kjer so med novembrom 1972 in junijem 1973 dvakrat za po en mesec najeli glasbeni studio in tam posneli ogromno materiala, 10 skladb od posnetega pa so objavili na plošči Goats Head Soup, ki je izšla 31.8. 1973. Stonesom prinaša nov zvok, prvič vsebujoč pridihe funk rocka. Glavni hit plošče je Angie, nežna balada ki govori o razhodu z dekletom, vsaj tako so oboževalci prvotno mislili. Zadevo je na svoje tire speljal kdo drug kot Richards, ki je v lastni avtobiografiji zatrdil, da je pri ustvarjanju mislil na heroin. Plošča je dosegla vrh lestvic tako v Veliki Britaniji, kot tudi v ZDA. Stonesi so v začetku leta 1973 koncertirali po Avstraliji in Novi Zelandiji, Japonsko so morali, zaradi kazenskih ovadb Jaggerja, izpustiti. Dan po izidu plošče so se odpravili na turnejo po Evropi, kjer so zaradi Richardsa in njegovih “drogeraških” dogodivščin izpustili Francijo. Kljub temu je bil Keith, tokrat v družbi svoje partnerice Anite Pallenberg, v toku turneje ponovno aretiran.
It’s only rock’n’n roll, odhod Micka Taylorja ter prihod Ronnie Wooda
Stonesi so nadaljevali tradicijo, da vsako leto posnamejo novo ploščo, zato so leta 1973 že potekale priprave in snemanje naslednjega albuma It’s only rock’ n’ roll. Producent Jimmy Miller se je v letih druženja z bendom prav tako navadil droge, zato sta produkcijo plošče prevzela kar Mick in Keith in se poimenovala The Glimmer twins. Album izide 16.10 1974 in kmalu po izidu doseže vrhove lestvic doma in v ZDA (UK:2, US:1). Zvok albuma je zopet bolj rokerski, glavni hit je naslovna pesem It’s only rock’n’rol (but I like it), pri kateri je sodeloval bodoči kitarist Ronnie Wood, ki se je takrat veliko družil z Mickom in Keithom. Kot da bi se vse skupaj že pripravljajo na njegov prihod v skupino, do katere pa je prišlo nenadejano kmalu. Mick Taylor je proti koncu leta 1974 postajal vedno bolj nestrpen. Člani Stonesov so živeli po različnih državah in imeli težave s pridobivanjem viz glede koncertnih turnej. Richards zaradi močne odvisnosti od drog izgubi na kreativnosti in produktivnosti. Taylor je že dolgo časa kazal željo po avtorskem ustvarjanju, a mu predvsem Jagger tega ni dovolil, kar je bila Taylorju le pika na i, da se je odločil in zapustil skupino. Stonesi so se podali v iskanje novega kitarista, pri čemer so jim prav prišle vaje in snemanja nove plošče Black and Blue, katere so izkoristili za avdicijo potencialnih kitaristov. Mick in Keith sta želela da skupina ostane v celoti angleška, zato ob avdiciji Wooda ni bilo večje dileme o novem kitaristu, sploh če vemo, da sta na Woodovem debitantskem albumu leta 1974 sodelovala oba glavna protagonista Rollingov. Ronnie se skupini priključi že na turneji po Ameriki leta 1975, uradni član pa postane leto kasneje, ko razpade njegova prvotna skupina Faces. A vse do umika basista Waymana leta 1993 je bil Wood zgolj »zaposlen v bendu«, šele za tem pa je po glasovanju ostalih treh članov postal polnopravni član The Rolling Stones partnerstva (Jagger je bil proti, Richards in Watts za).
Black and Blue, turneja po Evropi, aretacija v Torontu in upad popularnosti
Plošča Black and Blue izide 23.4.1976. Danes je prepoznana predvsem po prelepi baladi Memory Motel in reggie skladbi Cherry Oh Baby. Kmalu po izidu sledi evropska turneja s prvima dvema koncertoma v Jugoslaviji 21. In 22. Junija. Med turnejo 6.junija. Richardsu umre deset tednov star sin, a kitarist to skriva pred mediji in dokonča turnejo ob vse večjem vdajanju drogi, predvsem heroinu. Droga mu največjo težavo prinese naslednje leto, ko prispe v Toronto in ga v hotelski sobi zalotijo z 22 grami heroina ter obtožijo uvoza narkotikov v državo. Slednje mu prinese obtožbo na kazen najmanj sedmih let zapora, namesto katerih ob spremenjeni obtožnici odigra dva brezplačna koncerta v Kanadi, dobi pa pogojno zaporno kazen, katera ga ob prvem prekršku vodi za rešetke, kar v naslednjem letu vpliva tako na Richardsa kot na bend v celoti. Keith se poskuša otresti heroina, pri tem pa prekine zvezo z Anito Pallemberg, katera je še naprej tonila v drogo. Stonesi se prvič po letu 1968 soočijo z upadom popularnosti in padcem prodaje plošč. Ob prihodu panka mnogi kritiki Rollinge razglasijo za vase zagledane, lene milijonarje. Skrajni čas, da stvari v roke ponovno vzameta Mick in Keith.
Uspeh plošče Some Girls, prehod v pop 80. Let
Smer ustvarjanja Stonesov se spremni ob izidu albuma Some Girls 9.6. 1978. Album pomeni ponovno vrnitev h koreninam, oziroma kultnim ploščam konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let. Le da je tokrat dodana še primes panka, ki je imel takrat velik vpliv na poslušalce in kupce plošč. To je prva plošča v celoti posneta z Ronnie Woodom, kar se kaže v izjemnem prepletanju obeh kitaristov. Hiti kot so Miss You, Far Away Eyes, Beast of Burden in ostali so ploščo ustoličili kot najbolj prodajano do sedaj. Album so podprli s turnejo po Ameriki 1978, naslednje lepo pa prekinili tradicijo in ne nastopali v Evropi. Odločili so se za snemanje novega albuma in Emotional Rescue izdali 20.6. 1980. Izdelek je dosegel prvi mesti na obeh straneh Atlantika in postregel s povsem drugačnim pop zvokom in glavnim hitom z disko pridihom Emotional Rescue. Trenja med Jaggerjem in Keithom so na tem mestu dosegla novo dno, saj je Keith (sicer še na heroinu) spet prevzemal določene vloge, ki jih je v sredini in koncu 70 postavil v kot. Prav tako je konec leta 1980 želel na promocijsko turnejo albuma Emotional Rescue, a je slednjo Mick odločno zavrnil.
The Rolling Stones so tako preživeli vihrava sedemdeseta leta, kjer se je izoblikovala zasedba, ki jo poznamo še danes. Poleg slave in izjemnega uspeha v začetku desetletja so okusili tudi napade kritikov, aretacije, očitke o slabši kvaliteti njihove glasbe. Kljub temu, da je bila plošča Some Girls izjemen zaključek sedemdesetih, je prepir med Jaggerjem in Richardsom ter plošča Emotional Rescue pustila veliko vprašanj, ki jih bomo spoznali v naslednjem nadaljevanju, ko bomo legendo o skupini popeljali do sedanjih časov.
Uživajte v branju, poslušajte Stonese, pri branju pa se mi ponovno pridružite naslednjič. Če je kdo slučajno spustil prvi del, mu je na voljo na naslednji povezani: https://www.preberite.si/the-rolling-stones-52-years-on-fire-1-del/
» I know it’s only rock ‘n roll but I like it«
