Preberite.si

Zbudila sem se veliko pred budilko, ki jo imam nastavljeno na zelo pozno, ker grem tudi pozno spat. Včasih je ta ura še prezgodnja, vendar sedaj je ravno prava. No, že cel prejšnji mesec me je bolj ali manj bolelo grlo. Ja, ravno grlo. Pa bomboni za grlo gor, pa bomboni za grlo dol. Ko boli, ne pomaga nič. Ko sem imela vsega dovolj, sem po pol meseca ali še več, ko sem imela še nekaj drugih izvidov, šla do zdravnika.

Spet laboratorij, kot da ne znajo nič drugega, kot pošiljat človeka, ki mu je jemanje krvi muka, v laboratorij. In potem še bris grla ali žrela. Mah, saj ne ločim kaj je kaj. Ampak bilo je negativno, vseeno pa ni dobrega zdravnika, če ti ne predpiše tablet. In sem jih jemala. In po malo več kot enemu tednu, ponovno vrnitev. Ponovno me je bolelo grlo tako močno, da nisem mogla nič. Tokrat sem šla na praške, da sem lahko na tak način dala vase nekaj tekočine in to še tople, ker drugače bi dehidrirala. In potem se stanje skoraj čudežno popravi. No, do zjutraj.

In potem kot sem začela. Danes zjutraj. Zbudila pred budilko. Nujno wc. In potem izkašljevanje, pljuvanje, kašljanje, še več kašljanja, še več izkašljevanja in pluvanja gnoja iz grla. In potem počitek. In ker živim v isti stavbi kot moji starši se pri meni oglasi mami, če sem bruhala. Povem da ne, da sem samo kašljala. Ampak kaj, ko glas ni bil pravi. Ok. Naj bo. Grem nazaj počivat, ker me je to kašljanje utrudilo. In potem klic. Se oglasim, rečem par besed in spet čuden glas. Wow, tu pa nekaj ni v redu. Grem k njim, ki so me poklicali in takoj zabava na račun mojega glasu. Pač, če sem pa izgubila glas in kolikor se spomnim prvič, tudi če sem kričala ni še prišlo do tega.

Na srečo je bila sestra doma in je ona skuhala družinsko kosilo. Tudi jaz sem bila doma, saj sem imela včeraj vseeno delavnico. Ampak kaj ko je … PANIKA … tudi jutri delavnica. Veliko prijavljenih. Na nekatere sem že z nekimi drugimi delavnicami naredila dober vtis. Opa bejbi. Ne morem odpovedat. Ne te delavnice. Ne tokrat. Samo tokrat imajo čas, ker je zadnji dan počitnic. Draga punca, spravi se k sebi. Čimprej. Počivanje. Tišina. Mučna tišina. Preverjanje kakršnegakoli napredka, če se splača biti tiho. Pa počitek. Zvokovno, s pomočjo ograje sporazumevanje, da je čas za kosilo. Basanje s hrano. Počivanje. Nabijanje igric. Waw, eno mi je uspelo rešit po 4 urah igranja. Pač vedno od začetka, ker sem se na sredini zmotila in zapletla. Višek dneva. Ne zmorem več. Poglejmo kaj pravi stric Google. Počitek, čaj. Ok, poglej kaj je za grlo dobro. Navalimo na knjige. Prva zelena, nič ne najdem v kazalu. No, mogoče me bo pa druga, pridobljena v nagradni igri, rešila. Ja, res me je. Lepo piše. Žajbelj, brinove jagode, črna meta, oves, … Nekaj jih imam, mogoče bo vseeno ok, če vzamem samo dvoje. Pogledam v knjigo v navodila za kuhanje. Super, vsako se pripravi po svoje.

Ni mi dalo miru. Grem v svojo rezidenco, kjer sem poleti sušila rožice, ker sem se tako zamotila, da nisem bila preveč žalostna. Lani sem jih veliko posušila. Ampak kaj, ko ne pijem čaja. Samo nabiram, da stoji in za vsak slučaj. In ta vsak slučaj je prišel v tem trenutku. Vzamem oves. Da, prav ste slišali. Oves je dober za čaj. In potem še iščem eno od ne vem koliko embalaž v kateri je žajbelj. In ga najdem. Vidim, da so mojo omaro lepo obložili s kruhom, ki ga sušijo za živali. Ko jo bom rabila bo že prazna. Grem dol po stopnicah. Itak se v tistem trenutku na našem dvorišču zbere pol vasi. Ker nisem bolna, ampak samo brez glasu, se jim pridružim. Ne čisto blizu. Takoj dobim polno informacij, kako priti do glasu. Ampak zunaj je mraz. Grem v hišo, da si pripravim čaj. V predalu najdem cedilce, v katerega se da zelišče in se namoči v vodi. Ravno prav za oves. Žajbelj je pa potrebno samo popariti, zato uporabim navadno cedilce. Segrejem vodo, poparim žajbelj in čakam nekaj minut, da še oves odda svoje. Popijem.

Meni se zdi, da je prišlo do izboljšanja. Eh ne. To je samo moja želja, nič novega ni. Gledam tv, večerjam. In pripravim si še en lonček čaja. Močnejšega. Bolje je. Počutim se že zdrava. Vzamem še paket karamel in spet imam občutek da pomaga. Vendar izboljšanja ne bo, če bom kar naprej preverjala, če je kako izboljšanje. Ali je čaj pomagal ali ne, bom videla jutri tik pred delavnico, ki mora uspeti, saj bom si tako odprla še kakšna vrata v svet poslovnih priložnosti. Upanje pa pri zdravju in pri poslu itak umre zadnje. No, najbolje je, če sploh ne umre, ampak sami naredimo vse, da je uspeh zagotovljen.