Ko si starši pripovedujemo “ocvirke” našega družinskega življenja in otroških prigod, so zagatne prilike povzročene z izpadi otroške trme nedvomno na prvem mestu. Ležanje sredi trga, kričanje v nakupovalnem centru, vztrajanje v razno raznih nesmislih je klasika zgodnje otroške dobe, ki pa v nas starših pušča grenak okus. Nikoli nismo na izbruh dovolj pripravljeni, da nas ne bi iztiril. Kako ne bi – neprespana noč, jok pred in ob odhodu v vrtec, pa zahtevna služba dolga neskončnih osem ur, pikra pripomba vzgojiteljice o našem zamujanju in…ja, ravno še to je manjkalo, naš ljubek otrok je sredi ceste priredil pravo dramo – češnjica vrh tortice…
Veliko staršev preprosto reagira trenutku v katerem so primerno. Nekateri s prigovarjanjem in božanjem, drugi z demonstrativnim odhodom, spet tretji z “eno po riti” in gremo domov. In če sem morda dala občutek, da se ob tem zgražam, ste moje pisanje napačno razumeli. Ne! Ne zgražam se , le globoko čutim z vsemi preutrujenimi in dotolčenimi dušami, ki se trudijo, pa jim nekako ne uspe. Če želimo bolje razumeti mehanizme delovanja otroških možganov je potrebno začeti pri dojenčku, ki ima edinstveno in visoko razvito intuicijo, s katero razbere našo podzavest iz katere črpa vse, kar potrebuje za doseganje cilja – svojega ugodja. Starši se velikokrat vprašamo, kaj pravzaprav je tista prava vzgoja, ki bo našega malčka primerno opremila za delovanje in preživetje v sistemu pravil in zahtev. Nihče, niti največji strokovnjaki namreč ne vedo, kakšna naj bi bila tista prava vzgoja za dobro preživetje. Potrebno je delati, poskušati in narejene napake popravljati – to je praktično eden in edini pravi nasvet, kako pripraviti otroka za samostojne korake na njihovi poti. In starši delamo napake. Nič hudega. V večini institucij, kjer se otrok giblje, se konflikt smatra kot nekaj slabega. Vendar brezkompromisno trdim, da je konstruktivno rešen konflikt ključ do otrokovega, pa tudi napredka nas odraslih. In kaj privede do konflikta med staršem in otrokom?!
Ponavadi so najhujši konflikti, ki se porajajo v povezavi z uveljavljanjem osebne volje, torej dokazovanje volje in moči. Že res, da ponavadi odrasli nekoliko bolj utemeljeno uveljavljamo svoj prav, pa vendar je mehanizem isti. Dejstvo je, da se vsi bolj trudimo uveljaviti tisto, kar smo si zamislili, kot pa poslušati, premisliti in kasneje tudi izpolniti tisto, kar je nekdo brezkompromisno zahteval od nas. Niti zavedamo se ne, koliko mehanizmov, povezav, poti in možganskih preklopov je potrebno, da se tisto, kar se nam zdi tako enostavno in samoumevno, tudi realizira. In prav o tem je, žal, zelo malo govora. Ko otroka zagrabi jeza in trma, ga spremeni v nekoga drugega. Otrok postane nedosegljiv za naše prigovarjanje, prošnje in seveda ukaze. Res nerodno, ko se ljudje zazrejo v nas in pričakujejo avtoritativen nastop starša ali pa učitelja, ki otrokovim muham ne popušča oziroma celo vehementno ukrepa! Mi pa ne vemo kaj bi-razen tega, da bi najraje izpuhteli, skupaj z zagatno situacijo vred.Vedeti moramo, da otrok tako ne reagira zavestno in hote. Sami mehanizmi delovanja njegovih možganov so v takih situacijah zelo kompleksni pa tudi zanimivi. Leva možganska polovica pomaga logično misliti, organizirati misli v stavke, desna polovica možganov pa nam pomaga doživljati čustva in brati nebesedna sporočila. Tisti najnižji del možganov, ki jih pogosto imenujemo „plazilski možgani“, torej reptilni možgani, nam omogočajo delovanje na osnovi nagonov in sprejemanje odločitev v trenutku. To nam omogoča preživetje. Možganski polovici je potrebno integrirati, kar je nadvse osupljiv proces, ki je vso nevroznanost pretresel do osnov.
Znanstveniki so namreč ponovno odkrili, da so možgani dobesedno PLASTIČNI in jih je mogoče oblikovati saj se spreminjajo celo življenje, ne samo v otroštvu, kot so domnevali prej. Kadar imamo ustrezno prehrano, spanje in spodbudo se možganska struktura dobro razvija. Seveda pri tem pomembno vlogo igrajo tudi geni, ki določajo značaj in temperament posameznika. Razvojna psihologija in njena odkritja pa so pokazala, da vse kar se nam zgodi, globoko vpliva na to, kako se razvijajo naši možgani. Iz povedanega sledi, da na otrokovo osnovno strukturo možganov in prirojeni temperament starši in tudi vsi drugi, ki delamo in se srečujemo z otrokom lahko močno vplivamo tako, da otroku zagotovimo izkušnje, ki bodo pomagale razvijati prožne, usklajeno delujoče možgane. To dosežemo s čisto vsakdanjimi dejavnostmi. Z otrokom čim več razpravljajmo o njegovih izkušnjah, pogovarjajmo se o njih. Če se z njimi pogovarjmo o njihovih čustvih, bodo razvili visoko stopnjo čustvene inteligence ter tako lažje in bolje razumeli lastna in tuja občutja. Tudi plahost in zadržanost lahko izrinemo, če kot starši otroku zagotavljamo pomoč pri raziskovanju sveta. Če od otroka zgolj zahtevamo, brez da bi mu zahtevo razložili nam odgovori z uporom v obliki nespoštovanja, ignoriranja in nasprotovanja.
Za konstruktiven napredek je dejansko nujno, da razložimo prav vsako nam še tako logično podrobnost. Naporno za nas, nujno za otroka. Vse dejavnosti, tudi video igre, SMSi in internet so dobrodošli, saj bodo ti v otrokovih možganih ustvarili vezi ene vrste, izobraževalne dejavnosti, šport in glasba pa povsem druge. Ob tem nastopi večno vprašanje, kaj pa izbruhi jeze, neubogljivost, prepiri o domačih nalogah in težave z disciplino?! Vse to so posledica nerazvite integracije možganov. Možgani se v celoti razvijejo šele v zgodnjih dvajsetih letih. Hitrost razvoja je odvisna od dednosti in na to nimamo velikega in pomembnega vpliva. Stopnja integracije je tista, na kar pa lahko močno vplivamo v našem vsakodnevnem starševstvu. Dejstvo je, da je psihično zdravje ravnovesje med kaosom, togostjo, varnostjo in nadzorom nad dogajanjem, ki jih kot posamezniki čutimo ob tem, ko se gibljemo v socialnem okolju. To mu damo predvsem starši. Ko se pojavi neljubi dogodek otroka vzamemo v naročje in mu ljubeče povemo, da ga popolnoma razumemo ter da je njegova stiska res velika. Temu pristopu pravimo čustveno uglaševanje in preusmerjanje. Najprej otoku damo čutiti, da težave čutimo tudi mi, šele nato se jih lotimo z logiko.
Naslednja metoda, ki v praksi tudi dobro deluje je ta, da dogajanje poimenuješ zato da čustva umiriš. To najenostavneje dosežemo s pripovedovanjem zgodb. Ko otrok znotraj sebe doživlja bolečino, strah ali razočaranje, ga to popolnoma prevzame. Desno polovico možganov mu preplavijo neobvladljiva čustva in celo telesna občutja. Naša naloga pri takem doživljanju je, da otroku v sliko dogajanja vpeljemo levo možgansko polovico. Na tak način lahko otrok pričenja razumeti dogajanje. Večkratno ponavljanje ene in iste zgodbe in opisovanje dogodka namreč pri doživljanju danega dogodka dejansko poveže čustva z logiko, pri čemer začne otrok dogodek dojemati popolnoma drugače kot ga je prej. Na tak način pa zmore umiriti svoja čustva. Pripovedovanje zgodb se v zadnjem času ne smatra več le kot ljudska veščina ampak kot dejansko znanost, ki stoji za zelo močno silo. Glede na povedano je modro, da starši pustimo otroku, da pove svojo zgodbo, da jo ponavlja in ponavlja. In čeprav se nam zdi, da to počne v nedogled, je to terapevtskega značaja, kar pomeni, da s tem početjem uravnoveša tiste prvine možganov, ki morajo biti pri celostnem delovanju odgovorov nujno in brezpogojno uravnoteženi. Ena od največjih in najpomembnejših veščin, ki jih lahko starši naučimo svoje otroke je, naučiti jih sprejemanja dobrih odločitev v situacijah ki so obremenjene z burnimi čustvi. Naša naloga je naučiti jih, da se pred reagiranjem toliko umirijo, da pomislijo na posledice svojih dejanj, podoživijo čustva drugih, ter na osnovi tega sprejmejo svoji zrelosti primerne etične in moralne odločitve ter reakcijo. Do tam pa vodi pot – dolga, težka, srčna in vedno prava.
