Tudi ženske pijejo, mar ne?



Zadnjič sem se pogovarjala z gospo s težavami z alkoholom, ki je potožila, pa ni bila edina, da je odločno preveč knjig, literature na splošno in člankov namenjenim moškim, zasvojenim z alkoholom, ženskam pa ne. »Ti, ki nas poznaš,« je dejala, »zapiši kaj o nas. Veliko nas je, pa kot da ni nikjer nobene. Bodi naš glas, govori o nas.«

Tudi ženske pijejo

Resnica je bila tudi zame boleča. Zakaj (še) nisem spregovorila o njih? Mar tudi jaz popolnoma nezavedno vztrajam pri stigmi in tabujih, da je toliko bolj grozno, če pije ženska, kot pa če pije moški? Mar sem tudi jaz podlegla splošnim klišejem, obsojanju? Ko pa vendar raziskujem ravno njih, njihova življenja, njihova čustva, njihovo bolečino! Ampak, ja, treba je pisati, govoriti, se pogovarjati, predvsem o takih bolečih temah, kot je zasvojenost, pa morda, nekoč, enkrat ne bodo več tabu.

Kako sploh začeti njihovo zgodbo? Kako opisati vso bolečino, sram in krivdo, ki je zažrta v vsako vlakno njihovega telesa? Kako pisati o materah, ki se obsojajo, da so leta in leta pile in ob tem pozabljale na svoje otroke, partnerje, ali pa so s slednjimi celo pile. Kako govoriti o tem neizmernem sramu? Kako? Kako zaviti besede, da jim bodo ljudje prisluhnili, se morda nad njimi zamislili, morda naslednjič pokazali malo več sočutja?

Zgodba omenjene gospe je bolj kot ne klišejska, zelo podobna vsem drugim ženskam, ki so za svojo uteho našle alkohol. Nekatere so bile v otroštvu zlorabljene, čustveno ali fizično, nekatere so odraščale v družinah, kjer ni bilo mesta zanje, za njihova čustva, nekatere so bile zanemarjene, druge iz družin, kjer je tudi bil alkohol … Nešteto zgodb, a vse z isto noto …

Samo zunanjost je pomembna

Odraščala je v družini, v kateri je bila v ospredju zunanjost, v kateri ni bilo prostora zanjo, za njena občutja, za njena čustva, zanjo samo. Če je bila pridna, v šoli in pred drugimi ljudmi, je bila vredna ljubezni, drugače ne. In je igrala pridno deklico, dokler je šlo. Dokler ni bilo vse prehudo, dokler niso želela priti vsa ta silna zaklenjena čustva, občutja ven, na plan, a je vedela, čutila, da jih ne sme pokazati. In jih je še dodatno zaklepala z alkoholom. Karkoli se je zgodilo, česarkoli ni smela povedati, je nesla v alkohol. Kot najstnica, študentka, mlada ženska in zrela mama. Za vsako čustvo je obstajalo zdravilo. Srce se mi trga, ko poslušam njeno in zgodbo drugih žensk. Pa tako bi se dalo vse preprečiti! Tako malo je treba za to. Samo poslušati otroka, najstnico, samo dovoliti ji, da spregovori o tem, kaj doživlja. Ampak tega ni bilo. Najbrž, boste rekli, tudi pri marsikom med vami tega ni bilo, pa vseeno niste postale ali postali zasvojeni. Hvala bogu, veseli bodite, kajti trpljenje, ki preveva to gospo in druge, je neizmerno in neizbrisno.

Sram in krivda

Kako potolažiti tako žensko, ki pride na terapijo, ker se je odločila, da ima dovolj, da si želi boljše življenje? Kako ji povedati, da bo verjela, ne samo z razumom, s celim srcem in telesom, da je popolnoma normalna ženska, da je samo nekdo, ki je malo skrenil s poti? Kako ji dopovedati, da bo verjela, da se da premagati sram in krivdo, ki jo razžirata, da se da govoriti o njiju in – preživeti? Kako, ko pa je vendar, kamorkoli pride, kjerkoli si upa povedati za svojo težavo, zaznamovana, osramočena. Ker, roko na srce, naša družba še vedno lažje sprejema moške alkoholike kot ženske. Kako naj bo potem ponosna nase, da ji je uspelo zlesti iz alkohola, če pa tega ne sme, ne upa povedati, zaupati, če mora pa vse to skrivati …

Bolečina na bolečino, sram na sram, krivda na krivdo …, nenehni krogi, zaradi katerih si niti ne upa zaprositi za pomoč, niti ne upa povedati, kake težave ima, niti ne upa potrkati na vrata in povedati za svojo bolezen. Raje ždi doma, skrita za svojimi štirimi stenami, in razmišlja, kam skriti pijačo, da je njeni ne bodo odkrili. V kredenco? Ne, tam so mi jo našli že zadnjič. V klet? Ne, tudi tam so že našli moj skriti kotiček. V koš za umazano perilo? Tudi od tam je mož že zadnjič razočarano potegnil steklenico … In boli, boli, tako boli … Tudi njegov pogled, pogledi otrok. Sama bolečina, odprta rana. Ob vsej tej krivdi, ob vsem tem sramu ne upa reči ničesar, zahtevati ničesar, ker – saj ni dovolj dobra, saj ni vredna ničesar, saj je sama, tako zelo sama, grozljivo osamljena v svoji bolečini, v svoji neljubljenosti. Tako zelo rada bi odšla ven iz tega, pa ne ve, kako. Kdo ji bo ponudil roko? Kdo ji bo stal ob strani? Mož? Ne, on ji je že zagrozil, da bo odšel in pobral otroke, če se »ne spravi k sebi«. Starši, morda brat, sestra, prijatelji? Kako, če pa menda ne vedo, kaj se z njo dogaja. Saj skriva, ves čas, ne pije pred njimi, na hitro naredi požirek iz steklenice, ki jo ima skrito v svoji torbici, na hitro skoči v klet, kjer ve, da oče hrani žganje … In je vesela in razigrana pred njimi, razlaga o svojih uspehih v službi, o svojih otrocih, kako pridni da so, a ob tej razigranosti v njej ves čas kljuva vprašanje: Kako ne vidite, v kakem razsulu sem? Kako ne vidite, kaj se dogaja z mano? Kako ne vidite, da je za to lepo fasado samo hišica iz kart, ki se bo zdaj zdaj sesula … Kako me ne vidite? Tukaj sem, vaša sem, imejte me radi, mene, ne tole narejeno masko, ne tole spako smeha in razigranosti. Saj vendar veste, da nisem dobro, da se ne počutim dobro, saj vem, da veste, saj vidim v vaših očeh, ko me pogledate in umaknete pogled. Saj vidim vaš gnus, vaše neodobravanje, vaše zaničljive poglede, slišim vaše pikre opazke, vidim, kako greste mimo mene in me na hitro povohate … Zakaj ne rečete ničesar? Zakaj mi ne ponudite roke sočutja? Zakaj? Zakaj ne zmorete mimo sebe, mimo svojih zahtev, svojega strahu, da se bo vse sesulo tudi vam, če se sesujem jaz? Samo eno nežno besedo mi naklonite, samo en objem, pristen in iskren, samo nekaj, da bom vedela, da me vidite, da bom dobila občutek, da sem vaša, kljub svojim težavam – ali pa ravno zaradi njih. Bodite z mano ob meni, ne potrebujem veliko, samo malo, malo občutka, da pripadam. Pa ne dobi ničesar … Od nikogar. In gre domov in pije naprej … In iz dneva v dan neznosna krvaveča rana, ki se samo širi in širi in ji ni videti rešitve, obliža, ki bi ga nalepila čez. Obliža, ki ne bi bil alkohol …

Vsem vam želim dati tole: niste same, ni treba, da ste same, da same vse to preživljate. Veliko je enako trpečih duš, veliko je rok, ki so se pripravljene stegniti, ko zaprosite za pomoč, in veliko je pripravljenih ramen, na katerih se lahko zjočete. Poskusite, zberite pogum za prvi korak, pri vseh ostalih vam bom stala ob strani. Ženske smo močne, močnejše, kot si mislimo ali si dovolimo misliti, ni vrag, da vam ne bi uspelo. Če ne kdo drug, jaz verjamem, sem verjela in bom verjela v prav vsako od vas, ki je že in še bo potrkala na moja vrata. Do takrat pa srečno!

Sem Andreja Tasič, specializantka relacijske družinske terapije. Moja spletna stran: http://www.andrejatasic.si/, najdete me tudi na https://www.facebook.com/TerapevtkaAndreja/, ali mi pišete na terapijatasic@gmail.com, po vnaprejšnjem dogovoru pa me lahko obiščete na Šmartinski 106 v Ljubljani.

Zbiram pa tudi že prijave za novo skupino za ženske s težavami z alkoholom, ki se bo začela marca v Ljubljani.

2 komentarja

  1. Andreja Bufolin

    Pozdravljeni,
    všeč mi je vaš članek , saj ni tak kot mnogo drugih, ki med vrsticami že v naprej obsoja skupino ljudi ali posameznike, ki ne zmorejo sami rešiti težave. Končno se tudi začenja o alkoholizmu žensk odkrito govoriti
    Lp .Andreja

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*