Two Cellos je slovensko hrvaška kombinacija dveh izredno zanimivih fantov. Za svoj inštrument sta si izbrala, za to vrst glasbe, dokaj nenavaden inštrument. Nenavaden predvsem kot solističen inštrument. Violončelo, kot pove že ime dua.To pot sta nastopila v Ljubljani, kot je bilo razumeti iz njunih besed, drugič po petih letih. Pred petimi leti sta bila namreč Two Cellos predskupina znamenitemu Eltonu Johnu. V zadnjih letih pa sta prišla do tega, da imata samostojne in zelo obiskane koncerte. Kot pravita v šali, pa bo morda naslednje leto Elton John tisti, ki bo „predskupina“ na njunem koncertu.
O tem, kako sta dosegla tak uspeh, kakšno pot sta prehodila in, ali lahko ta pravila tudi nam pomagajo pri doseganju naših lastnih želja sem razmišljal v svojem prispevku in videu na moji spletni strani.
Danes jih namreč vidimo kot „carja“, ki sta dosegla vse. Mnogi pravijo, da sta bila ob pravem času na pravem mestu. Pa kako le, je mogoče imeti tako veliko srečo?
Jasno pa je, da je ta sedanji uspeh le posledica nečesa drugega. Posledica vsega tistega, kar je pravzaprav potrebno, da nekdo pride do uspeha. Popolnoma vseeno je, ali sta to Two Cellos, ali pa sta to Ronaldo ali Messi. Popolnoma vseeno je tudi, ali je to Bill Gates ali Mark Zukerberg. Popolnoma vseeno je tudi ali so ti ljudje iz Amerike, Anglije, Rusije, ali pa prihajajo iz naše Slovenije. Vseeno je ali so to športniki, umetniki, izumitelji, ali podjetniki. Pa saj razumete, kaj hočem povedati, kaj ne?
Za vsak tak uspeh so najprej potrebne SANJE. Sanje, da bo nekdo postal nekaj. Potem je potrebno določiti cilje, kako, s čim in kdaj. Potrebni so dobri trenerji, učitelji. No, sedaj je najbrž že jasno, da je potrebno veliko učenja in prakse, da se počasi napreduje proti želenemu cilju. Nekje sem prebral, da je za doseganje ciljev delež talenta le 10%, vse ostalo je delo. In če dobro premislite, bo to najbrž kar držalo. Se še spomnite pokojnega hrvaškega košarkarja Dražena Petroviča. Za njega so rekli, da je bil neverjeten talent za košarko. Najbrž je tudi res bil. Ampak, znano pa je tudi, da je Dražen prihajal na treninge vedno veliko pred ostalimi košarkarji. In, ko so drugi že odšli pod prho, je še nekaj časa sam metal na koš. To namreč delajo veliki. Se učijo, vadijo trenirajo. Ponavljajo rutine in se na ta način izogibajo napakam. Prepričan sem, da tudi s Two Cellos ni nič drugače.
Prav zaradi tega sta lahko Two Cellos priredila tako veličasten koncert v ljubljanski dvorani Stožice. Prav zaradi tega bo morda Elton John nekoč njuna „predgrupa“. Ravno zaradi tega sta lahko posnela video s Steviem Vaiem.
Repertoar. ki sta ga pripravila tokrat je bil „pisan na kožo“ pravzaprav vsem obiskovalcem v dvorani. Začela sta s filmsko glasbo. Najprej so bile na vrsti melodije iz starejših filmov, v nadaljevanju pa iz novejših. Ta, prvi, umirjeni del, ki sta ga preprosto in igrivo povezovala enkrat eden, drugič drugi od fantov, je v drugem delu prešel v pravo pašo za oči in ušesa. Preigravala sta skladbe, ki so jima pravzaprav prinesle, po moje, največ prepoznavnosti. Igrati na čelo, kot vodilni instument, komade AC DC, Roling Stonesov, U2, Michaela Jacksona in podobne je resnično nekaj nevsakdanjega. Pravzaprav, je bilo nekaj nevsakdanjega, do pojava Two Cellos. To pot jima je pri izvedi pomagal še Simfonični orkester RTV Ljubljana, manjkala pa ni niti „baterija“ bobnov. V „obveznih dodatkih“ sta igrivo pripravila do glasnega petja tudi publiko. Nekaj slovenskih narodnih pesmi je poskrbelo za to. Pa tudi obe himni, slovenska in hrvaška. Trikrat lahko ugibate katera je bila zapeta bolj glasno….Ob „With or without you“ pa je v Stožicah zagorelo na stotine lučk iz mobilni telefonov. Našlo pa se je tudi nekaj „retro“ poskusov z vžigalniki.
Two Cellos sta resnično zažigala v Stožicah in pokazala, da nič ni nemogoče.
Tako kot sta Two Cellos potrebovala neko vodenje in pomoč pri svojih začetkih, jih potrebujemo tudi mi. Nekaj vsebin na to temo pa lahko najdete tudi vi TUKAJ.
