Domače in umetnostne obrti predstavljajo pomemben segment identitete in razpoznavnosti posameznih držav in narodov. So izraz narodne ustvarjalnosti, ki jo države organizirano razvijajo v donosno gospodarsko panogo.
Človek je zelo zgodaj pričel izdelovati predmete za lastne potrebe. Obrt se je razvila na podeželju. Najprej je bila glavna dejavnost obrtnikov kmetijstvo, ki jim je obrt predstavljala samo dodaten vir zaslužka. Veščine in znanja so se večinoma prenašala znotraj družine. Že v srednjem veku pa so se rokodelci začeli naseljevati v nastajajoča mesta, kjer so bili skupaj s trgovci zaslužni za porajanje sloja meščanstva. Najprej so delali predvsem za dvor in aristokracijo, vendar so počasi širili svojo dejavnost tudi na druge družbene razrede. Bistveni cilj obrtnikov je bil torej od nekdaj zaslužek, zato so ustvarjali uporabne izdelke, ki so bili lahko tudi všečni očesu, vendar estetika ni bila njegov glavni namen.
Umetnost se ni nikoli ukvarjala z dejavnostmi, ki so nujne za preživetje. Z umetniškimi deli je človek pričel izražati sebe in svoja čustva, opisovati svoja opažanja in oseben odnos do sveta. Na različne načine je pričel opisovati in izražati vse lepo okrog sebe. Umetnina je namenjena predvsem zadovoljevanju duhovnih potreb in pogosto nima uporabne vrednosti. Človek je že od samega začetka v precejšnji meri hedonist, kar dokazujejo risbe na stenah jamskega človeka in ima prirojen občutek za lepo. Vendar pa umetnost ni samo estetika, čeprav je ena od njenih sestavin; obstajajo tudi umetniška dela, ki na pogled niso lepa. Celo nasprotno, grde stvari so lahko na moč estetske. Upodabljanje človeškega trpljenja in smrti je zelo pogost motiv umetniških del, ki so estetska, čeprav prikazujejo stvari, ki se jih običajen človek boji, ali pa mu je vsaj neprijetno ob njih. Lahko bi rekli, da obstaja estetika grdega.
Umberto Eco v svoji knjigi O grdoti (On Ugliness) raziskuje pošastne in odbijajoče stvari v vizualni kulturi in umetnosti. Zakaj človeka privlačijo grozljive in grozne stvari, zakaj skrivaj opreza za umazanim in škandaloznim dogajanjem? Čemu raziskuje mejna področja človekovega obstoja in mejne vrednote družbe? Razkriva, da nas tisto, pred čimer se branimo v vsakdanjem življenju, v resnici nezavedno privlači. Od tod številna dela v umetnosti kot so Miltonov Satan, Goethejev Mefisto, stvaritve o čarovništvu, srednjeveškem mučenju in mučenikih, puščavnikih, spokorjencih, mitskih pošastih, cirkuških čudesih, taboriščih in raztelešenih truplih. Sodobnost je potopljena v dekadenco in umetnost je polna prikazov grdega, nenormalnega in grešnega. Tako kot lepota ni sinonim za estetiko, tudi grdo ni nujno zlo, ni vedno izprijeno in temačno.
Celotna kulturna zgodovina zahoda je prepletena z razrednimi razlikami. Tradicionalno je bil obrtnik oseba, ki je bila usposobljena za proizvajanje stvari, ki jih je bilo težko ali zamudno narediti. Vsakdo ni mogel biti kovač, vendar so vsi potrebovali tečaje za svoja vrata. Vse ženske v gospodinjstvih niso tkale, barvale tkanin ali pletle oblačil, saj je to zahtevalo nabavo velike, drage opreme ali delo s kemikalijami, neprimernimi za uporabo v bivalnih prostorih. Tako so se začeli nekateri ljudje poklicno ukvarjati s temi obrtmi. Prodajali ali tržili so svoje znanje in postali pomembni člani svoje sredine. Sćasoma so izdelki postajali tudi lepi na pogled in nastala je umetnostna obrt.
Vendar ti ljudje niso bili člani elit. Portrete bogatih ljudi so slikali umetniki, ki so jih podpirali bogati pokrovitelji. Obićajni ljudje so jih redko videli, kaj šele da bi jih imeli v lasti. Marmorni vrtni kipi niso bili potrebni za to, da bi drevesa rodila sadove. Pogosto so bili dekadentni in namenjeni čistemu užitku. Umetniki so jih izdelali po naročili, posebej za tiste ki so si tako ekstravaganco lahko privoščili. Prišlo je do razlikovanja med spretnosmti izdelovanja stvari za duhovni užitek in veščinami proizvajanja trpežnih, uporabnih stvari za navadne ljudi iz vseh področij življenja. Že v preteklosti so torej gledali na obrtnike popolnoma drugače kot na umetnike. Po industrijski revoluciji je ta razlika izginjala. Vsakdo, ki je imel razvite ročne spretnosti, je lahko izdelal obrtniški izdelek. Ljudje so razvijali veščine, ki niso bile nujne za preživetje, v veselje tistih, ki so si lahko privoščili lepo ročno izdelano stvar. Vendar ročno izdelani proizvodi večinoma niso unikati, so pa izdelani v manjših serijah. Razlika med obrtnim in umetniškim izdelkom je v tem, da je izdelek domače obrti razmeroma preprosto izdelati, brez posebnih znanj, za katerih pridobivanje so potrebna mnoga leta in zato nimamo občutka posebnosti (elitizma), če ga posedujemo.
Bistvena razlika med umetnostjo in obrtjo pa je v odnosu izdelovalca do stvaritve, prihaja iz njegove duše. Sodobnim “obrtnikom” se ni potrebno ukvarjati z ustvarjanjem zaradi preživetja, na voljo imajo številne druge načine. Z industrijsko proizvodnjo izdelovanja gospodinjskih predmetov ni več finančnega ali kulturnega motiva za opravljanje umetnostne obrti. Rokodelci pri njej vztrajajo zaradi ljubezni do obrti in njene zgodovine, ker obožujejo občutek, ko stvar nastaja ob spretnosti njihovih rok, občutijo zadovoljstvo, ko obvladujejo in oblikujejo različne materiale po lastni viziji v obliki, ki jo občudujejo tudi drugi. In tak odnos in ljubezen, ki se zrcali v stvaritvi, naredi neko stvar za umetnino, ki tudi finančno dosega občutno večjo vrednost. Pomemben je tudi material, iz katerega je izdelana, nikakor pa ne čas, ki je bil porabljen za dokončanje projekta, stroški materiala, spretnost izdelovalca ali brezčasnost stvaritve. Za umetnika je umetnina del njega samega in jo čuva kot novorojeno dete, ki je sad njegovega telesa. Velikokrat je ni pripravljen prodati, če to ni nujno za njegovo preživetje. Umetniki po srcu svoja dela sicer poklanjajo muzejem in galerijam, vendar samo zato, da zapustijo s svojim delom človeštvu del samega sebe in pritisnejo svoj pečat v zgodovino umetnosti.
