Ura je osem zvečer. Opravim zadnje telefonske klice, izklopim mobitel, sedem za računalnik in začnem razmišljati o čem bom pisal. Prvi hip se zdi se, da bi rad povedal nekaj o sebi in nekaj, kar bo zanimivo. Na prvi pogled je, da bo zadeva enostavna in v momentu celo začutim neki odpor in dvom. Vedno se mi je zdelo pomemben zaznati prvi vtis, še posebno velja to pri ljudeh. Tako imam nekje daleč v mislih umetnost, nekaj lepega se mi zdi? Pri tem se vprašam kako se osredotočiti na en sam segment, ne da bi razmišljal o več stvareh hkrati. Vendar pogledati se je treba nekam v svojo globino in morda mi bo to uspelo.
Večina od nas ima dve življenji. Življenje, ki ga živimo in neizživeto življenje, ki ga imamo v svoji notranjosti. V sebi začutim impulz glasbe in si zaželim Vagnerja, Puccinija, morda Rahmaninova. Ne, odločim se za tišino, poslušal bom le enakomeren mlinček ventilatorja v računalniku, tako se me zdi da bom najbolje ohranjal stik s samim seboj. Na misel mi pride tudi De Kooning in Poolock, morda bi rad napisal nekaj o abstraktnem ekspresionizmu. To je ta trenutek, ki je v impulzu duše pomemben.
Misli mi obhajajo z barvami, linijami, predmeti in življenju. Nasploh se so mi barve zdijo najpomembnejše. Z barvami se izražajo in vzbujajo emocije. Lepo je videti usklajenost in uravnoteženost barv. Življenje pa je težko in je kot divja reka v kateri plavaš, v vsakodnevnem boju z močnimi z tokovi in vrtinci, ki jih poskušaš premagovati. Človeku je podarjeno eno samo življenje in po tem zakonu je potrebno vsakodnevni boj premagovati. Vprašam, ali smo morda generacija, ki preživlja zadnje trenutke tega kaotičnega sveta? Vsakodnevne spremembe tega zoprnega obdobja kapitalizma pa se vsaki dan kopičijo in ti ne dajo miru. Vsakodnevni konflikti, ogromno informacij nas pretresa, povzročajo negotovosti iz dneva v dan. Vsaki dan smo obkroženi z raznimi dražljaji in dogodki. Meni pa je ta trenutek pomemben in tega se ga zavedam. Zato se bom hitro poskušal miselno usmeriti v eno v zadevo in se vanjo potopiti. Tako bom najlažje poskušal ohranjati stik s seboj v tem kontekstu in bom morda celo dosegal z nekim naključnim bralcem interaktivni odnos. Tako, rad bi vsakdanje razmišljanje z dražljaji zlil v nekaj stavkih na dve strani. Zdi se mi kot da je to, neki vsakdanji pojav, ki mi je ta trenutek dobrodošel v teh turbulentnih časih. Mnogi ljudje izgubijo pogum in se umaknejo grožnji trpljenja, drugi zopet pogumnejši začnejo znova novo pot, kjer še niso bili ali z novo zvezo, da bi se tako oživili. Ta moj odnos sedaj in ta trenutek in pa je med mano in svetom, ki me obkroža.
Ena sama je sama slika, ki zaživi in se razširi v očeh tankočutnega gledalca. Podobe in odslikave so lahko tudi neprijetne, grozovite, depresivne, optimistične in so vedno odraz nekega trenutka.
Življenje je umetnost. Umetnik pa je srečen in svoboden. Po svoje verjame v svoj razvoj in je prepričan, da človeštvo napreduje in verjame, da je on del tega napredka. Vedno se sprašuje kdo je, kaj je in kam gre. Dvom v njemu pa je lahko zaveznik ali kazalec prizadevanja. Kamorkoli želi odpotovati njegova zavest, mu možgani sledijo. Duh pa je vendarle vsepovsod sprejet kot resničen vir življenja pokončne drže razklane duše. Emocionalno in estetsko izraža svoje občutke skozi barvo, harmonijo, obliko, formo in dinamiko. Rad se izraža skozi neko konkretno idejo na poseben način. Njegov pogled je unikaten in z svojo interaktivnostjo koketira z gledalci in svetom. Gledalca draži, ga vabi v sebe, v svojo sliko in ga želi sprehoditi po njej. Vedno nam razkriva svoj pogled in samega sebe četudi včasih nejasno in asimetrično. Pri tem mislim na Koninga, njegove ženske popačenih oblik, ki se prilagajajo ne toliko realnosti kot umetnikovemu razumevanju realnosti. Njegova likovne umetnine so projekcijsko polje, ki vsebujejo eno najpomembnejših komponent, to je čustveno, ki se nekako dvigne nad razumsko. Umetnik je svojo usodo sprejel in noče nič drugega kot, da bi ga vedno razumeli in ljubili to kar počne. Umakne se v svoj svet domišljije in je vedno v boju s samim seboj, preganja ga pustolovsko preživetje. Tako kot na vsakdanjega človeka tudi na njega preži milijon dejavnikov, ki mu vsaki dan grozijo, da ga uničijo. Okolje ga spreminja in nanj deluje tudi razdiralno. V svojih mislih bi rad izumil nekaj kar svet potrebuje.
Tako slikarji kot pesniki, pa so vedno trpeli zaradi nekih neprijetnih posledic. Oba izražata neke bolečine svoje podzavesti nekih potlačenih dražljajev. Potem se mu na trgu pojavijo novi materiali, orodja, tehnike in razne digitalne tehnologije katerim je izpostavljen njegov nemiren duh.
Tako v procesu računalništva nastajajo razna konceptualna intermedialna razmerja, ki odpirajo nove likovne dimenzije in komponente. Vsi umetniki se zavedajo, da so le popotniki v sodobnem prostoru s katerimi se soočijo in v katerem je proizvodnja potrošniških vrednot edini cilj družbene strukture.
Vedno pa obstoja tudi dvom o sebi, ki je lahko zaveznik ali kazalec prizadevanja. Izraža se kot ljubezen do dela in se vedno sprašuje: ali sem res umetnik? Tako amater verjame, da mora najprej premagati strah in bo nato lahko opravil svoje delo. Profesionalec ve, da strahu ne bo nikoli premagal. V svoji tišini neaktivnosti razvija svojo aktivno prihodnost.
Ko okusiš tisto skrito dimenzijo, dobiš občutek da si svobodnejši, lažji in srečnejši. Umetnikova ustvarjalnost je tesno povezana z njegovim duševnim stanjem. Če je um spočit je tudi bolj ustvarjalen, kot da bi bil zaskrbljen in vdan v usodo. Največja ovira za ustvarjalno dušo, pa je pritisk kateremu lahko sledi stres. Tega pritiska se je potrebno znebiti, da lahko okusimo notranje vedenje.
Ura je deset zvečer. Na koncu napisano preberem in določim naslov. Izključim računalnik. Pomembno je da sem dal trenutek v čas, del sebe in se premagal.
