Za srečo je potrebna svoboda in za svobodo je potreben pogum. Velikokrat pa smo nekje vmes – med strahom pred spremembo in na drugi strani med željo po spremembi. Kako živeti je torej naša odločitev v vsakem trenutku.
Tokrat sem se odločila, da za vas zapišem nekaj nasvetov Urbana Urbanca, ki pogumno sledi sebi in svoji resnici. S teorijo in praktičnimi tehnikami, pomaga vedno večjemu številu ljudi. Verjamem, da ste o Urbanu ter njegovem delu morda že veliko slišali, kdor pa ga še ne pozna, naj povem, da je Urban avtor, svetovalec za medsebojne odnose ter predavatelj, ki pripravlja ter vodi delavnice in programe za srečno in radostno življenje. Z veseljem in ljubeznijo deli svoja znanja med vas in si želi, da bi med ljudmi zavladali harmonični medsebojni odnosi.
Urban je iskren, pristen in o duhovnosti govori zelo prizemljeno. Nekako sem zaznala, da mu pretirano reklamiranje ni pri srcu in ko pogovor nanese na različne delavnice, se zgrozi ob misli na vrtoglave vsote pobiranja denarja od ljudi. Predvsem deluje na pošten način, včasih kakšno vsebino tudi podari in upa, da le ta doseže svoj namen.
Urban, kaj bi svetoval ljudem, ki želijo živeti srečno življenje?
Rad bi poudaril, da uspehov čez noč ni – ni instant rešitev. Samo ne pričakujte tega. Za srečno in radostno življenje se je potrebno najprej odločiti ter potruditi. In za to je potrebno delo, vsak dan. Ena delavnica, eno predavanje in ena prebrana knjiga vam ne bo prinesla rezultatov, če ne boste tega, kar ste tam slišali in dobili, začeli potem tudi živeti.
Ljudje velikokrat rečemo vem, ampak nič ne sledi. Zakaj je temu tako?
Zato, ker človek morda ve, ampak se ne zaveda. Velika razlika je med védenjem in zavedanjem. Ti lahko seveda veš, da ti nekaj škoduje, ampak šele ko (in če) se tega zavedaš, tistega potem ne počneš več. Problem je stopiti ven iz cone udobja, ker če resnično sprejmeš neko stvar kot resnico, potem boš moral nekaj določenih stvari v življenju spremeniti. Tega pa se ljudje bojijo.
Zakaj ne vidimo in ne slišimo? Zakaj ne sprejmemo resnice, čeprav si jo želimo?
Ker resnica boli. Ljudje se identificirajo s svojo osebnostjo in ker mislijo, da je tisto, kar prihaja od zunaj… tisto, kar se je njim v življenju zgodilo- vsi občutki, misli, besede, dejanja, da je to pravzaprav del njihove osebnosti, ampak to je lažna osebnost, to je umetno narejeno. Mi nismo to. Zato se je potrebno potopiti vase in pravzaprav spoznati, kaj dejansko sploh smo, da bomo lahko izhajali iz tega. Ljudje se bojijo, ker bodo spoznali, da so ves ta čas ali dolgo časa živeli v tujih prepričanjih, v iluziji. Prepričanja od staršev, vere, sistema, učiteljev. In, ko se tega zavemo, zaboli. Zato se raje nočemo tega zavedati.
Kaj je največji izziv, povezan s tvojim delom, s katerim se srečuješ pri ljudeh?
Ljudem skušam in želim povedati, da jaz ali kdorkoli drug ne more namesto njih samih nič narediti. Vsi napotki oz. vse izkušnje, ki jih delim, so pravzaprav samo kazanje načina uporabe orodja, ki je že znotraj nas. Največji problem je to, da nekdo misli, da se bo vse zgodilo čez noč ali po eni delavnici. To pač ne gre, tako kot se ne moreš naučiti tujega jezika ali tanga v enem vikendu, saj potrebuješ nekaj časa, predvsem pa veliko volje, potrpežljivosti in vaje.
Zakaj ljudje počnemo nekaj, za kar vemo, da nas ne osrečuje? Zakaj nekdo ostaja v odnosu ali službi, ki mu ne odgovarja?
Strah pred tem, da bi se nek del naše osebnosti oz. recimo temu ego, moral spremeniti. On ne glede na to, da ga boli in da trpi in mu ni všeč, še vseeno skuša nadzirati to situacijo. Ego pozna vse do potankosti in točno ve, kako bo, ko se bo zjutraj prebudil. Točno ve, kako mu bo v službi ali v tistem bolečem odnosu. Ego želi nadzor. Ljudje pa se bojimo, saj ko enkrat izgubimo ta nadzor, takrat se pravzaprav šele pokaže, kdo dejansko smo. In ko se zgodi kakšna močna stvar, takrat nadzor ne pride v poštev. Ko je treba narediti nekaj popolnoma drugače, kot smo to delali 10, 20 let prej. Strah pred spremembo, saj se ego boji prepustiti svojo vlogo ”diktatorja” nekomu drugemu. Tega noče.
Kako iz želje po spremembi v realizacijo?
Z voljo in vztrajnostjo. Človek ima v sebi tisto močno ”orožje”, ki mu rečemo volja, le odločiti se je treba. Ločiti-se od tistega, kar te pravzaprav ne osrečuje več.
Kako premagati strah pred spremembo?
Treba se je zavedati, da nisi tisti jaz, kar vsak dan misliš, da si, ampak da si več od tega. Zavedati se moraš, da ti nisi tvoja misel, nisi tvoj občutek in da je strah samo nek konstrukt nekih vzorcev in prepričanj, dogodkov in situacij, ki so se ti zgodila. To nisi resnično ti. Potrebno se je malce potopiti vase in začutiti moč, ki je v tebi.
Kako izpustiti preteklost?
Ljudje velikokrat manipulirajo sami s sabo. To sicer le stežka dojamejo ter si težko priznajo, saj vse te misli o preteklosti povzročajo čustveno odvisnost. Zaradi tega jo ljudje težko pustijo za sabo. Nanjo so čustveno navezani, odvisni so od nje kot od droge. In ne gre samo zato, da je ne želijo pustiti tam, kjer ji je mesto, ampak je ne morejo pustiti za sabo. S preteklostjo ter s tistim, kar se jim je zgodilo se poistovetijo in to postane njihova osebnost. Ko pa naenkrat to zavržemo, postane telo lačno tega, čemur smo se odpovedali in se bo na vse pretege trudilo to pravzaprav dobiti nazaj.
Ne izražanje sebe in svojih čustev vodi v bolezenska stanja. Kako preventivno ravnati?
Človek potrebuje določene izkušnje in neko trpljenje, bolečino, da ga naredi ponižnega in mu tako pomaga, da dvigne nivo svoje zavesti in da se začne zavedati, da je v življenju pomembno še kaj drugega. Včasih bi bilo narobe, če bi človeku skušali nekaj preprečiti, ker bi mu vzeli izkušnjo in s tem bi lahko morda naredili še kaj slabšega. Izkušnja postane kasneje njegova modrost in vse je tako kot mora biti.
Ja, prevečkrat so neizražena čustva vzrok stresa in vedno večjega števila bolezenskih stanj. Temu potrjuje danes tudi uradna medicina. Zato sam menim, da je potrebno biti do svojih čustev avtentičen. Dobro je, da jih ne pometemo pod preprogo, ampak da jih poslušamo, kaj nam sporočajo – četudi boli. Kajti le tako bomo ”slišali” tisto, kar nam sporočajo. So indikatorji, da je nekaj v nas še nerazrešenega – škoda bi bilo, da bi jih potisnili proč.
Kaj zate pomeni biti duhoven? Živeti in delati kako?
Zadnje čase se veliko ukvarjam s tem vprašanjem in po mojem mnenju biti duhoven pomeni biti odprtega srca, biti iskren, sočuten, biti pripravljen pomagati drugim – predvsem pa imeti rad sebe. To ne pomeni samo meditirati cele dneve in hoditi na delavnice, mantrati in nositi obeske ter se oblačiti v bela oblačila. Biti duhoven je vse kaj drugega kot na socialnih omrežjih pisati ”pomembne misli” in citate. Gre za to, da si zavesten pri tem, kar delaš in da se res zavedaš življenja, sebe in svojega odnosa do sveta. Tvoj odnos do življenja je tisti, ki te pravzaprav naredi duhovnega v kakršnikoli situaciji. Da ne reagiraš ampak, da odgovarjaš.
Česa te je v življenju (še) strah?
Dolgo časa nazaj sem mislil, da sem premagal vse svoje strahove ampak priznam, da me je včasih še vedno strah. Strah me je, da sem morda zgrešil svoje poslanstvo. Zavedam pa se, da je to samo strah mojega ega, da to ni tisti moj srčni strah.
Strah je namreč vedno samo konstrukt mojih misli, moje misli pa velikokrat niso moje misli, ampak so misli, ki prihajajo kot neki mehurčki iz kolektivne zavesti. Ko pa se človek zna s sabo povezati, potem ve, da dela prav. Takrat je srečen v tem, kar je, tudi če nima ničesar. Ali pa je lahko tudi zelo nesrečen, pa ima vse.
Veliko ljudi se sprašuje, kaj je prav in kaj narobe v tem življenju?
Vsi smo samo skupek nekih prepričanj in vzorcev in razmišljamo tako, kot smo naučeni. Od vseh teh informacij, ki prihajajo do nas ves čas, pa je odvisno, kako bomo mi razmišljali o določenih stvareh. Kaj nam je všeč in kaj nam ni všeč, kaj je za nas res in kaj ni res, kaj nas prizadene in kaj nas razveseljuje. Vse je prav in prav tako je lahko vse narobe. In samo človek z neko višjo stopnjo zavedanja, ko se začne nad vsem tem, kar se mu dogaja, povzdigovati, lahko znotraj sebe dobi prave odgovore. Dokler pa človek ne bo znal pogledati vase, pa bo iskal odgovore ves čas zunaj sebe. In ti odgovori so lahko vsak dan drugačni.
Veš, ljudje se ne zavedajo, da se mora najprej spremeniti njihova notranjost, če želijo spremeniti svojo zunanjost. Šele, ko se spremeni njihova notranjost, bo ta notranjost privabila dogodke, ljudi situacije, stvari v njihovo življenje, ki bodo ustrezale oz. bodo popolnoma enake tej frekvenci, ki jo ljudje znotraj sebe oddajajo.
Kako?
Ne moreš pričakovati spremembe, kadar nekaj storiš 3 krat, to mora postati tvoj način življenja. To moraš delati vsak dan. Če se želiš zdravo prehranjevati, tega ne narediš dvakrat na mesec, ostale dni pa ne. Če se želiš ukvarjati s športom, ne počneš tega 4 krat, potem pa ne več. Začneš in v tem vztrajaš. In to delaš potem celo svoje življenje. Če se začneš ukvarjati z jogo, z meditacijo, s kakšnimi drugimi duhovnimi tehnikami oz. tehnikami, ki dvigujejo nivo tvoje zavesti in duha, to potem pač delaš celo življenje. In si pripravljen, da boš učenec celo svoje življenje, ne pa samo eno leto ali dve. Tai-chi se pač v dveh letih ne naučiš; po dveh letih šele vidiš, da nimaš pojma. In popolnoma isto je z meditacijo. Po 10 letih pravzaprav vidiš, da nimaš pojma in da si praktikant, vendar to sprejmeš in s tem nadaljuješ.
Zakaj tako zaupaš v življenje?
Na začetku ni bilo tako, vendar sem bil naveličan svojega življenja in tega, da sem samo pasivni opazovalec in ne ustvarjalec svojega življenja. Zbral sem vso svojo moč, pogum in voljo ter vztrajal. Ker sem vedel, da se življenje lahko spremeni, če le dovolj trdno delam. Potem pa sem spoznal, da brez zaupanja v življenje ne gre. Tega pa je bilo težko pridobiti, saj nisem imel rezultatov, ki bi mi to potrdili. Vendar sem imel voljo in ne glede, da ni bilo rezultatov, sem vztrajal. Dokler nisem pobral prvega sadu svojega dela. In potem drugega. In tretjega. In tako dalje.
Veš, življenje je močnejše od nas. In nikdar ga ne bomo premagali. In ko spoznaš, da se proti življenju nima smisla boriti, se predaš – življenju, ne usodi. In dovoliš, da te tok življenja pelje, kamor je namenjeno. In šele ko se predaš in ko življenje sprejmeš, potem zmagaš. Ne premagaš, ampak zmagaš.
Vse je z nekim namenom, četudi ta namen na začetku nam ni poznan. Zato zaupaj, da ima življenje za tebe načrt. Samo prepusti se in uživaj v vožnji.
Urbana in več o njegovih programih, delavnicah ali predavanjih najdete na facebook strani Dobra misel
Urban Urbanc
Avtor
Predavatelj
Svetovalec za medsebojne odnose
