Tako o bistvu podajanja pravljic iskrivo pove moja izjemna sogovornica, pravljičarka in knjižničarka v Mariborski knjižnici, Zdenka Gajser. »Znotraj sebe moraš delati podobe, prepotovati vse kraje, premagati zmaje, zaiti v močvirju. Potem te vzamejo zares in potem imaš možnost biti dober in tudi srečen,« še prepričljivo dodaja.
Pravljice za odrasle
Prav ste prebrali. Pripovedovanja pravljic za odraslo publiko so zadnja leta zelo obiskani in vsebinsko izjemni kulturni dogodki pri nas. Ko svojo sogovornico vprašam, ali obstaja razlika med pravljicami, namenjenimi otrokom in tistimi, za odrasle, ta pojasni, da so za odrasle primerne vse kvalitetne pravljice. In ko sem radovedna z vprašanjem, kaj je tisto, kar odrasle na pravljicah privlači, se gospa Zdenka namuzne: »Vse več je ljudi, ki čisto sami zase obožujejo pravljice in slikanice. Gre za nek neupovedljiv čar, ki si ga ljudje v sodobnem času upajo privoščiti. Svoje je prispevala tudi vrsta imenitnih ilustratork in ilustratorjev, ki pravljico plemenitijo tudi z umetniško podobo. Po drugi strani pa je k zanimanju odraslih za pravljico pripomogla tudi njena univerzalnost in minimalizem; govorim predvsem o ljudskih pravljicah in njenih mitoloških različicah.« Takšne pravljice, dodaja naša pravljičarka, so primerne in privlačne tudi za najstniške poslušalce.
Ista pravljica – različno občinstvo
Pravljice naj bi se, ne glede na to, ali jih pripoveduješ oz bereš otrokom ali odraslim, pripovedovale enako, »pripoveduješ kot znaš in kot si se naučil. Zate so vsi enakovredno občinstvo, ki mu moraš priti blizu,« pojasnjuje Gajserjeva. Hkrati dodaja, da osebno zelo rada podaja pravljice otrokom v zavetju pravljične sobe v Pionirski knjižnici na Rotovžu: »Tam nas nihče ne vidi in ne sliši in imamo svoje skrivnosti. Hvaležni smo drug drugemu, na ulici si pomahamo, gledam, kako rastejo in oni vidijo, kako se sama staram med vsemi pravljicami in srečevanji. Potem minejo leta in ti otroci pripeljejo spet svoje otroke. Strašno lep občutek je.«
»Pravljična« dota otrokom
Gajserjeva je mnenja, da je pravljica ena osnovnih elementov pri skrbi za otroka. »Rekla bi, da gre za otrokovo pravico, to je, ob njegovi vpetosti v okolje in družino, njegova prva, zelo pomembna kultura,« se odločno izreka in slikovito dodaja, da so pravljice kot sanje, ki jih mora otrok imeti v izobilju.
»Skozi pravljico lahko otrok potuje po zemeljski obli, spoznava običaje, vero, navade in se uči strpnosti in spoštljivosti do drugih in drugačnih,« še odgovarja, ko jo vprašam, ali je pomembno, da je pravljično okolje otroku znano. Tudi dodatnih razlag pravljice otrok ne potrebuje. »Otrok pravljico zmeraj razume,« pojasni Gajserjeva.
Mitološka vloga pravljice in bajanje
Pripovedovanje pravljic in zgodb je v vseh kulturah sveta povezano s kulturno – zgodovinskimi opredelitvami naroda ter posledično z njegovim ustnim izročilom. Kot pojasnjuje sogovornica, se je pripovedovanje skozi čase ohranjalo predvsem na podeželju. »Pogosto je bilo vpeto v narečje kot spomin na daljne ali bližnje izročilo, ki so ga na osnovi predanega ljudskega spomina negovali nadarjeni posamezniki pripovedovalci,« še doda in spregovori o posebnem slovanskem obredu –bajanju. Zanj je bilo značilno, da so zvečer odrasli otrokom pripovedovali po tri pravljice in s tem, na simbolni ravni, naredili okrog hiše tri železne obroče, ki naj bi otroke varovali pred vsem hudim. »Strašno lep obred, se mi zdi. Kako lepo so znali varovati svoje mladičke,« sklene sogovornica in hkrati pojasni, da iz tega obreda izhaja tudi pojem bajke v ljudskem slovstvu.
Povej mi, kakšno pravljico pripoveduješ in povem ti …
Ko gospo Zdenko vprašam, katere pravljice so njej ljubše – avtorske ali ljudskega izvora – me takole hudomušno preseneti: »Med pripovedovalkami in pripovedovalci obstaja en rek: povej mi, kakšno pravljico pripoveduješ, pa ti pove, kdo si. V tem je malo šale in malo resnice. Zelo rada imam ljudske pravljice, ker so pač še najbliže samemu izvoru in vedno so se ohranjale na enak način – po ustnem izročilu.« Za sodobne avtorske pravljice pa prizna,da jih raje prebira oz se prepusti branju ali pripovedovanju avtorja pravljice.
Ko čarovnija zaide iz pravljice
Pravljičarki Zdenki sta bili pravljičnost in pravljica položeni že v zibel. Izhaja namreč iz idilične pokrajine po gradom Štatenberg, kjer je svoje otroštvo preživela v razširjeni družini. »Vsi so se ukvarjali z mano in bilo je pravljic in zgodb in ljudskih pesmi in zelo veliko veselja. Hvaležna sem za to neprecenljivo dediščino. Celo tisti dan, ko se je poslovila moja babica, sem imela delavnico pripovedovanja v Tolminu in kasneje sem ugotovila, da se je poslovila v istem času, ko sem sama s slušateljicami razglabljala o pomenu babic in dedkov pri prvih srečevanjih s pravljico,« o svoji usodni prepletenosti s pravljico pove sogovornica.
Na koncu me radovednost popelje tudi k njenim osebnim in posebnim pripovednim pravljičnim izkušnjam. In tudi tukaj me očara z dobesedno pravljičnimi prigodami. »Včasih se je znala zgoditi tudi kakšna čarovnija. Neke zime brez snega sem otrokom pripovedovala Babico Zimo in ravno v tistem delu, ko začne presti snežni puh, se je z neba vsulo kakor za šalo. Ali pa enkrat v parku, med festivalom Lent, ko smo se po pravljici šli trikrat indijanski dež; tretjič je zagrmelo in začelo je deževati, da smo se morali skriti. Tri dni je lilo,« se skrivnostno nasmehne pravljičarka.
Tudi najin klepet se je odvijal na pravljično lep, zgodnje pomladanski, marčevski dan …
Pravljični »drobižki«:
- Pravljični večeri za odrasle je projekt, ki ga že šesto leto s partnerskimi knjižnicami (Splošna knjižnica Slovenske Konjice, Knjižnica Velenje, Knjižnica Lenart, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica, Knjižnica Ljutomer in Mestna knjižnica Ljubljana Polje) organizira Mariborska knjižnica. Pripovedovalke in pripovedovalci so knjižničarke in knjižničarji, ki se v omenjenih knjižnicah ukvarjajo s pripovedovanjem. Nekateri pripovedujejo samo v svoji domači knjižnici, drugi pa kar v vseh. Namen projekta je pripeljati živo pripovedovano besedo med čim širši krog odraslih ljudi.
- Vse več je razstav knjižnih ilustracij in imeniten bienale slovenske ilustracije v Cankarjevem domu.
- Brata Grimm nekaterih pravljic nista želela vključiti v svojo zbirko pravljic, ker niso imele korenin v nemškem ustnem izročilu (tak je primer pravljice Obuti maček, ki korenini v francoski folklori).
- Do pravljičnih zapisov bratov Grimm pravljice niso bile namenjene otrokom (ali samo otrokom), ampak predvsem odraslim.
- Zapisovanje pravljic je postala nekakšna »evropska moda« v 19. stoletju.
- Svojo prvo pravljično izdajo sta brata Grimm namenila predvsem strokovnjakom in učenjakom. Šele, ko sta jih dobro »očistila« vseh prizorov spolnosti in jih dopolnila z ilustracijami, sta jih v prebiranje predala otrokom.
