Zima se počasi poslavlja. Na plan prihajajo zvončki, trobentice, vijolice. Pust je svojo nalogo dobro opravil. Pregnal je zimo. In sonce, četudi mu včasih oblaki malo ponagajajo, vztrajno pomaga pomladnemu cvetju, da zasije v svoji lepoti.
Pust in Velika noč imata nekaj skupnega. Pust je praznik veselja in norčij, Velika noč pa praznik veselja in upanja. Skupno jima je to, da sta premakljiva praznika. Pustni čas se določa glede na Veliko noč in datumi se iz leta v leto spreminjajo. Izračunavajo se glede na lunine mene.
Velika noč simbolizira največji krščanski praznik. Kristjani praznujejo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Prav zaradi svoje simbolike pa je zanimiv tudi za ateiste, zato ga nemalokrat praznujejo tudi tisti, ki ne hodijo v cerkev. Le kdo ne pozna velikonočnega zajčka, ki na vrtu skriva darila za otroke? Simbolika zajčka menda ni povsem razjasnjena. Obstaja zgodba o revni materi, ki je svojim otrokom na vrtu zakopala pirhe in jim razglasila, da jih na vrtu čaka presenečenje. Mali nadebudneži so stekli na vrt in zagledali zajčka, ki se je povsem po naključju znašel tam. Razveselili so se ga in mislili, da je on tisto presenečenje, s katerim jih je mama razveselila. Spet druga teorija je ta, da zajček zaradi velikega števila potomcev, predstavlja simbol plodnosti in novega življenja.
Za kristjane se Velikonočni čas začne s Cvetno nedeljo, to je zadnja nedelja pred Veliko nočjo. Takrat verniki v cerkvah blagoslavljajo oljčne vejice ali butare, v katere povežejo pomladno rastlinje. To jih čez leto varuje pred udarom strele, odganja bolezen in povečuje plodnost.
V Slovenskih goricah je navada, da vaščani med različnimi župnijami tekmujejo med seboj, kdo bo izdelal večji presmec. V tem delu Slovenije besede butara ne poznajo, ampak izdelujejo presmece. Vanj povežejo veje rdeče vrbe, okrog pa navežejo spomladansko cvetje in zelenje, ki je značilno za ta letni čas. V ta namen ustanavljajo celo društva. Krajani majhne vasice Voličina, so si v okviru svojega DRUŠTVA PRESMEC, zadali cilj, da se zapišejo v Guinnessovo knjigo rekordov. Leta 1999 jim je to tudi uspelo. Izdelali so presmec, dolžine 304m . Na cvetno nedeljo ga je do cerkve prineslo 130 zaslužnih mož. Položili so ga okrog cerkve in župnik ga je blagoslovil. Slavnostni dogodek je bil veličasten. Veselje »presmečarjev«pa veliko.
Čar te zgodbe ni le v tem, da se je društvo zapisalo v Guinnessovo knjigo rekordov. Ljudje so združili prijetno s koristnim in razbili tabu o individualizmu, ki je značilen za današnji čas.
Po Cvetni nedelji sledijo kristjani simboliki Velikonočnega praznovanja po določenem zaporedju.
Na Veliki četrtek po cerkvah utihnejo cerkveni zvonovi, kot spomin na Jezusovo trpljenje in smrt, in začnejo ponovno zvoniti v soboto zjutraj, in s tem oznanijo Jezusovo vstajenje.
Veliki petek velja za najstrožji post. Včasih je post trajal dalj časa, danes pa na splošno velja, da je na ta dan prepovedano uživati meso.
Velikonočna sobota je dan, ko katoličani v cerkvi blagoslovijo Velikonočne dobrote. Gospodinje sramežljivo pogledujejo, katera od njih je košaro prekrila z lepše izvezenim prtičkom in nanj pripela žlahtnejši šopek pomladnega cvetja. Vsebina košarice pa je skrbno pripravljena in predstavlja simboliko krščanskega praznika:
RDEČI PIRHI simbolizirajo kapljo Kristusove krvi
HREN je simbol žeblja, s katerim so Kristusa pribili na križ
POTICA simbolizira Kristusovo trnovo krono
JAJCA so simbol pomladi, oznanjujejo novo življenje
CVETJE simbol za Jezusovo vstajenje od mrtvih
KRUH predstavlja življenje
Na Velikonočno nedeljo po župnijah potekajo vstajenske procesije. Jutranji maši sledi Velikonočni zajtrk. To je predvsem družinski dan, kjer se ob Velikonočnih dobrotah zberejo prav vsi člani družine.
Velikonočni ponedeljek je dela prost dan, primeren za obisk prijateljev in znancev. Včasih je na podeželju v katoliških družinah veljalo pravilo, da moraš poskusiti devet pisank. To ti bo dalo moč. Prav gotovo je pa to pripraven dan, da si malo oddahnemo od preveč kalorične hrane in se v miru pripravimo na nov delovni dan.
Velikonočni čas katoličani zaključijo z Belo nedeljo. Takrat krščanske družine ponovijo Velikonočni jedilnik.
Običaji in navade imajo dolgo zgodovino. Škoda, da so se prenekateri že izrodili. Smiselno jih je ohranjati. Na splošno združujejo ljudi, kar je, še posebej v današnjem času, kako zelo pomembno. Danes daje komercializacija starim običajem povsem drugačen prizvok. Trgovski centri nam ponujajo pisano paleto izdelkov, ki ponazarjajo slovenske običaje. Zagotovo se med množico »kiča«najde tudi kakšna izvirna in za oko prijetna zadeva. Se boste pa gotovo strinjali, da ne pričara tistega prijetnega vzdušja in pričakovanja, ki smo ga vajeni iz časov naših babic.
Ob petkih, ko so veljala pravila strogega posta, se je na štedilniku kuhala domača šunka. Omamni vonj se je razlezel v vse kotičke domače kuhinje. Mmm, samo en košček bi že potešil željo in lakoto. Ampak je bil prepovedan. Pozornost so nam preusmerili dišeči zlato-rumeni kolači belega kruha iz krušne peči. Vsi smo bili zbrani in skupaj smo ustvarjali neprecenljivo domačnost in toplino. Veliko smo se ukvarjali z barvanjem pirhov. Ni bilo pomembno, ali smo jih kuhali v soku rdeče pese, ali v čebulnih olupkih, ki smo jih pridno zbirali že nekaj mesecev nazaj. Bili so naši pirhi, plod našega ustvarjanja. Na koncu smo jih premazali s svinjsko mastjo in jim dodali sijaj. In niso se bleščali samo pirhi. Od vsega navdušenja in pričakovanja, smo sijali tudi mi. V tem je bil čar Velikonočnih praznikov. V skromnosti, pričakovanju in skupnem ustvarjanju. Komercialni plišasti zajček, ali droben rumeni piščanček, pa naj si bo še tako prijeten za oko, bo sčasoma prešel v pozabo. Osebna doživetja, ki so prežeta s čustvi in toplino, pa ne poniknejo. Zgodbe pripovedujemo našim otrokom, vnukom in takrat ponovno zasijejo v vsej veličini.
