Življenje na našem planetu postaja za ljudi rizično. Onesnaženje je že tako visoko, da je začelo vplivati na podnebne spremembe in na celoten ekosistem. Narava človeka je skozi stoletja postala taka, da želi čim bolj lagodno živeti in podira pred seboj vse ovire, ki mu pri tem stojijo na poti. Egoizem se kaže tudi z preveliko naseljenostjo našega planeta. Celoten ekosistem je narejen tako, da poteka prehranjevalni krog tako, da ostaja ravnovesje v naravi. Človek, ki je izstopil iz tega kroga in je postal gospodar nad skoraj vsem, kar je živega in neživega na tem planetu. Pehanje za materialne dobrine so v zahodnih civilizacijah dosegle svoj vrhunec in na pragu smo velikih sprememb, ki jim bomo priča v prihodnje. Peščica bogatih išče alternative za svoje preživetje in se ozirajo tudi po drugih planetih,saj se zavedajo, da z nadaljevanjem uničevanja tukaj ne bo moč več dolgo živeti.
Na Mars bo odšla prva skupina ljudi, ki bodo tam ostali za vedno in, ki bodo zgradili bivališča, ki se bodo sama oskrbovala. To naj bi bila »znanstvena ekspedicija«, vendar temu najbrž ni tako, ampak je najverjetneje draga naložba za preživetje tistih, ki si bodo to lahko privoščili. Vzhod, ki je v preteklosti veljal za veliko bolj razvitega od zahoda, pa je naglo nazadoval in zapadel v revščino. Kaj je krivo za tako veliko nazadovanje vzhoda? Naravna bogastva so izropana in sprevrglo se je tudi razmišljanje ljudi, ki so z svojimi prepričanji nekoč veljali kot vodilni, danes pa je k starim navadam pridana še človeška lakomnost in pohlep. Svet takega načina razmišljanja ne bo preživel.
Pa ni vse tako črno, kot to zgleda na prvi pogled. Nenadoma se je v nas oglasila zavest in začeli smo se zavedati, da obstaja tudi nekaj kar je iznad naše zavesti in kar nam lahko pomaga, da popravimo, kar je bilo tisočletja narejeno narobe. Zavest ljudi se čudoma močno dviguje in vse več ljudi se zaveda, da nismo le fizična bitja. Ločevati smo začeli to kar smo. Imamo telo, vendar nismo telo. Imamo um, vendar nismo le um. Imamo čustva in zavest, pa vendar nismo le to. Skupinska zavest pa je tudi edina stvar, ki vsemu ljudstvu in vsakemu posamezniku lahko pomaga zrasti na zasebni in na kolektivni ravni. Zavedanje v prvi vrsti se najprej odraža v delanju dobrega. Dobro smo začeli delati drug drugemu in širi se na skrb za redke vrste živali in rastlin. Tukaj je naše upanje. Ko bo naša zavest tako visoka, da se bomo poklonili vsemu kar nas obdaja, da bomo hvaležni, za vsak vdih svežega zraka, takrat bomo rešeni in takrat bomo vedeli ceniti in nadgrajevati našo ožjo in širšo okolico.
Človek se mora rešiti le svojega pohlepa in takrat nam bo omogočeno, da živimo in delamo vse tisto, kar nas veseli in kar znamo. Tehnologija je v zadnjih letih zelo napredovala. Uveljavljanje robotike pa nam lahko zagotovi, da bo za nas poskrbljeno. Miselnost raste, in kmalu bomo tako daleč, da namesto služb iščemo zaposlitve, ki nas veselijo in ki nas izpopolnjujejo.
Duhovna rast nam bo pomagala preko ovir in skupinska zavest nas bo v bodočnosti res dvignila nad vsa druga bitja. Vedno in povsod se moramo zavedati, da se dobro vrača z dobrim. Dosti težkih preizkušenj pa nas čaka še do trenutka, ko bomo pripravljeni delati le dobro. Rek, ki ga z ustnim sporočilom prenašamo že stoletja »vsak bo plačal svoj dolg«je vedno bolj prisoten. Ali se vam je v zadnjih časih zgodilo, da ko ste naredili nekaj slabega pa ni minil niti trenutek in že se vam je povrnilo? To ni igra ali za lase privlečena ugotovitev, ampak naš vsakdan. Pred časom je povratna informacija trajala včasih par let, danes pa se je vsa stvar zelo pospešila in če malo opazujete okrog sebe lahko vidite, da vam je takoj vrnjeno. Najbolj tragično pa je pri vsem to, da se včasih naši spodrsljaji vrnejo ljudem, ki jih imamo najraje in nas zato to še bolj boli, kot če bi se vrnilo nam. Premislite kaj delate, kako se obnašate, kaj mislite in tudi kaj pričakujete. Širite dobro okrog sebe. Vsaka stvar se da rešiti na dva načina. Rešitev je lahko pozitivna, ali pa taka, da rani vse, ki so prisotni pri določeni situaciji, direktno ali pa indirektno, kar je dostikrat še bolj boleče.
Naj zaključim še s pozitivnimi mislimi, saj močno verjamem v lepo prihodnost vas in našega planeta. Ko bomo spoznali, da vodstev ne rabimo več (so le paraziti, ki se redijo na naših žuljih), da tehnologija lahko dela namesto nas, da delamo kar nas osrečuje in koristi naši družbi, takrat bomo res svobodni, srečni in naše bivanje na tem planetu bi bila vzpostavljena harmonija.
