Vsak je svoje sreče kovač



Kaj je sreča? Sreča. Kaj pravzaprav je to? In, kako se do nje pride? Kje se jo da kupiti, dobiti, posoditi? Odgovor na to je zelo preprost. Glasi se: nikjer in hkrati povsod. A o tem malce kasneje. Dejstvo je, da vsak posameznik doživlja srečo na drugačen način. Mnoge osrečujejo vsakodnevne malenkosti, drugi imajo tako visoke kriterije, da pravzaprav nikoli niso zares srečni, tretji o tem sploh ne razmišljajo ampak preprosto samo živijo.

sreča

Težko bi z eno ali več besedami opisala stanje popolne zadovoljivosti kar naj bi nekako veljalo za ta tako zaželen pojem. Sama sreče ne razumem kot cilj ampak kot produkt dobro izkoriščenega življenja in vloženega truda ter uživanja v malenkostih, s katerimi se srečujemo prav vsak dan. Sreča nam ni kar tako podarjena na lepe oči. Zanjo moramo garati, v njo nekaj vložiti. Pogosto ljudje čakamo, da bo vse tako kot mora biti, da bo vse postavljeno na svoje mesto preden bomo pripravljeni iti stopničko višje ali narediti naslednji korak. Dejstvo je, da trenutek ne bo nikoli tisti pravi, popoln. Vedno nam bo življenje na pot postavilo izzive, ovire in težke okoliščine. Pa kaj! Zato začnimo danes, ta moment.

Spremenimo taktiko, poglejmo na zadevo z drugega zornega kota, naredimo danes nekaj drugače kot smo včeraj. Zakaj ne bi? Prosim, ne išči izgovorov, ti so namreč tvoj največji sovražnik na tvoji poti sreče. Z vsakim dihom, korakom, premagano oviro pa boš postal močnejši in močnejši, bolj izkušen, bolj samozavesten in bolj uspešen. In srečen!

Vzemi si čas, bodi kar si

V sodobnem, hitrem tempu, ki ga narekuje naš danes, jutri in pojutrišnjem, se pogosto zgodi, da si težko vzamemo čas za stvari in ljudi, ki nas osrečujejo in nam dajejo elan. To je en najpogostejših razlogov zakaj postajamo nesrečni. Dneve preprosto preživljamo in jih ne živimo s polno paro. Praktično nam to onemogočajo okoliščine (preživetje), ki nas silijo, da večji del dneva delamo nekaj kar, iskreno rečeno, ne bi sami izbrali (vsaj v večini primerov), če bi imeli to možnost. Vse redkeje tudi odpiramo vrata pozitivnim mislim, saj živimo v prepričanju, da v naše življenje ne more stopiti nič za kar bi se splačalo truditi. Postajamo slabovoljni, apatični, umikati se začnemo iz družbe. Zafrustrirani čakamo, da mine dan, teden, leto. Kar naenkrat mine desetletje naše življenje pa je še vedno daleč pod zeleno vejo na katero si tako brezupno želimo splezati.

Kamorkoli se obrnemo od nas nekaj zahtevajo. Živimo v družbi, ki do nas goji določena pričakovanja in, če jih ne izpolnimo pogorimo. Če ne govorimo, mislimo, udejanjamo tistega, kar naj bi bilo pravilno, se nam zaprejo vrata tu in tam. Če pokažemo svoj pravi obraz, nas ljudje začnejo čudno gledati. Začnejo nas tudi zapuščati. Razlog pa ne tiči v nas ampak v tem, da prestrašeni ugotovijo, da smo se osvobodili, sami pa tega poguma nimajo.

Enostavno se je v času, ko postajamo vse bolj podobni robotom, najlažje obrniti stran, si zatisniti oči in si reči, da ni pomembno, da bo minilo in bo jutri vse drugače. Pa ne bo. Nič ne bo drugače dokler se tega projekta ne bomo odločno lotili in ga tudi privedli do konca.

Mnogi pa imajo pri tem resne težave. Te lahko opišem tako: poznaš občutek, ko točno veš kaj si želiš? Ko ti srce pritiska tako močno, da skoraj ne slišiš lastnih misli a te strah pred tem, da bi svoje sanje spravil npr. na papir kaj šele v resnični svet tako blokira, da nanje raje pozabiš in se vrneš v sedanjost za katero presodiš, da je zate najbolj varna izbira. POK…Ravno si zaslišal kako izgleda, ko se ti poruši del sveta. Ko začneš opuščati ene sanje za drugimi, ker poslušaš kako to nima smisla, kako je preveč tvegano ter, da boš na koncu ostal sam in praznih rok. Tako postaneš prazen tudi sam – od znotraj. Brez energije, brez volje, s slabo samopodobo in negativno predstavo o naslednjem dnem.

Na tem mestu ti želim povedati nekaj pomembnega. Želim ti povedati kako zelo si pomemben, dragocen…Na svet si bil definitivno poslan z nekim razlogom. Sanje, ki si jih sanjal in jih še imaš se ti niso vtkale v misli kar tako za brez veze. Zato ne zavrzi tega poslanstva in ne dovoli, da te okolica bremza pri tvojih željah. Živiš namreč samo zase in nikoli za nekoga tretjega. Prosim te, izkoristi svoj potencial, potrudi se in žanji svoj uspeh. Ta mogoče ne bo prišel hitro in v velikem pompu. A obljubim ti, če boš resno stal za svojimi idejami se ti bo to obrestovalo, prej ali slej. V takšni ali drugačni obliki.

Pomisli kaj v življenju ti je pomembno in teži k uresničitvi tega.

Ne zanašaj se na druge.

Ceni in delaj na svojih vrlinah.

Zaupaj vase in na ovire glej kot na izzive, ki ti bodo omogočili lepše in boljše življenje.

Daj prednost sebi in odločno reci NE stvarem, ki jih ne želiš, ne maraš in ne podpiraš.

Vsak dan pokliči svojo samozavest, se z njo pogovori in se dogovori, da ti stoji ob strani. Vsak dan!

Če ti življenje ponudi limone lahko brez problema iz njih narediš limonado. Lahko pa jih tudi zavrneš, če jih trenutno ne potrebuješ.

Poskusi se izogniti iskanju izgovorov. Ti so namreč odgovor na strah, da bi se uresničilo nekaj česar se (neupravičeno) bojimo. Strah nas je zavrnitve in se zato zadovoljimo z manj namesto, da bi upali sanjati o več. Sanje zaradi tega pustimo ob strani ali pa jih iz svojih rok preprosto izpustimo.

Kaj se zgodi, če premagamo svoj strah?

Življenje je sestavljeno iz različnih dogodkov, čustev, ljudi, ki jih srečamo na svoji poti. Je sestavljanka, ki traja nekaj časa, da se sestavi, a se vendarle nikoli ne sestavi čisto do konca. Medtem, ko iščemo pravi košček se učimo, gradimo, utrjujemo, rastemo, soočamo se s številnimi neprijetnostmi in težavami ter strahom. Če slednjega premagamo in živimo  skladno s svojimi vrednotami, delamo dobro bomo zagotovo dosegli svoj cilj. Če se zavedamo, da je prav in normalno, da bomo na svoji poti udarili ob ovire in probleme, smo že potencialni zmagovalci. Če te težave pogumno rešujemo pa bomo vsekakor zasedli prvo mesto. Saj poznamo to: če verjamemo vase je možno vse. Če vase verjamemo postanemo neustavljivi.

Zato je naša naloga in dolžnost, da se povzpnemo na vrh svojega življenja in zasijemo v vsej svoji veličini. Občutek, da ne zmoremo ni realen. Se zgolj hrani z dvomi, ki na nas prežijo na vsakem koraku. Ker je teh veliko, občutek sitosti prevečkrat enačimo z občutkom nezmožnosti. Dejstvo je, da če zgolj pasivno čakamo in tarnamo ni mogoče, da bomo kaj spremenili na bolje. Z odločitvijo, da bomo delali, zavihali rokave pa smo na dobri poti, da dosežemo tisto kar si želimo in nam pomeni veliko.

Zato:

Zbudi se in vedi, da nikoli ni prepozno, da razpreš svoja krila. Pomembno je to, kar ti čutiš in niti najmanj to kar si drugi želijo zate.

Bodi kot cvet. Črpaj, vsrkavaj, rasti, zacveti, zadiši in začaraj.

Bodi tak kot si si všeč. Le tako boš našel svojo srečo in v njej užival s polno mero.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*