Vsepovsod še pa le ne …



Še nekje, ne samo v gospodarstvu, je v naši ljubi deželici pod Triglavom letos recesija… Zima je v krizi, ali pa bo pokazala zobe, ko bi bil čas za pomlad… Ko so na koledarju prvi dnevi novega leta, ponavadi prevečkrat ob jutrih zavita do ušes in še čez premetavam sneg, da je sploh moč odpreti garažna vrata. Letos, ko stopim čez prag, poslušam ptičke…

Sončni žarki in temperatura tam blizu desetih stopinj, mi misli in poglede preusmerja na gredice…. Pravzaprav je v meni že pomlad….

Lani je sneg grdo zdelal sivkine grmičke, poletna suša pa si je vzela zase drugo žetev njihovih, kot na dolg vrat nanizanih, omamno dišečih vijoličastih cvetov… Misli so tam med socvetji, skoraj vonjam njih omamni vonj, ko jih objemam s pogledi, pa čeprav le v spominih… Kako lepo je, ker lepi spomini izrinejo iz glave vse ostale obraze iste slike…

Plevela, razbrazdanih rok, in od sklanjanja razbolelega križa kot da ni… Vedno nove hvaležne slike letnih časov se slikajo, ko se oziram okrog… V glavi božam stare srčke, ki včasih niso manjkali v nobenem vrtu, v košaro nabiram cvetne listke potonik, da jih deklič posuje v Telovski procesiji, ter vonjam vrtnice, žajblje, rožmarine…  V mislih prosim za sadiko sosedo, ki še neguje fajglčke, kot smo rekli zgodaj cvetočim, močno dišečim trajnicam s cvetovi v vseh odtenkih, od oranžno rumene, preko opečnato rdeče, do žametne temno rdeče… Hvala Bogu, v moji glavi, v načrtih ni recesije… Z dobro voljo gre, le plačila ni moč obdavčiti, ker ni v evrih, ampak ga zaznavajo vsi čuti, ko opazujem, vonjam, božam, ko sem v sebi zadovoljna…

Povonjam domač sok, ki diši po bezgu.. Zazdi se mi kot bi zaznala žametni otip cvetnega prahu, ki mi je ostal na prstih, ko sem ga dajala iz košare…

S prsti zajamem krhke posušene cvetove materine dušice… Kot da se me je dotaknila dlan najmlajše… Lani je prvič ponosna prisopihala s natlačenimi žepki teh, na videz nič kaj posebnih cvetov, ki v dolgih večerih vabijo nosnice nad skodelico dišečega čaja…

Pravzaprav vse, karkoli je v skrbi  na dolgo zimo pristalo v shrambi, diši po spominih, diši po hvaležnosti, budi načrte…

Komaj že čakam, da bo pravi čas, da nalomimo cepiče stare jablane in ji damo prihodnost v podmladku, jo tako izpulimo iz krempljev pozabe, da bodo vanjo mogli zagrizniti tudi tisti, ki jih še ni… Že stara modrost pravi, da bi vsak mož moral, če želi v tem svetu pustiti sled, napisati knjigo, nadaljevati domači rod in posaditi drevo… Vse troje ne vem, če bo šlo, a par dreves, pa četudi ne bodo že nam polnila košev s svojimi plodovi, ni pretežko posaditi…. Ko takole razmišljam, mi je žal, da nisva ob rojstvu vsakemu od otrok zasadila drevesca…Ne srebrno smreko, japonsko češnjo, ali ne vem kaj še, ampak jablano, hruško, češnjo, mogoče lipo, skratka nekaj domačega… Kar vidim jih, kako bi ponosno razkazovali “svoje” drevo…

Sadno drevje

“Tam gor, na pobočju, bo nekoč lep sadovnjak”, se spet oglaša v meni in vrstijo se slike iz oktobrske nedelje…

Kozjansko jabolko, praznik.

Enim vabljiv zaradi stojnic, drugim, mednje spadam sama, zaradi razstave starih sort jabolk. Kot bi hodila po svetišču je, ko se kot v procesiji pomikam med rajskimi sadeži v vseh barvah… Čutim spoštovanje do vseh, ki so s cepljenjem plemenitili divjake…

Prebiram stara imena sort, tako lepo domače zvenijo… in stiska me, ko pomislim na vse, ki gledajo mlade ali pa se v grobu obračajo, ko nasledniki z motorno žago spodrezujejo debla ponosa marsikatere domačije…

Drevesa na travnikih so zdaj napoti strojem, pa še sama izguba je z njimi, ker jabolčnika nihče več ne pije, ker je zdaj bolj „in“ vse iz trgovine…

Kozjansko jabolko

Tolaži me, da ni povsod tako, da v teh dneh marsikdo skrbno neguje stare jablane, in v drevesu, ki stoji sredi ravnine, ne vidi le napoto, ampak občuduje že cvetočo, od čebel oblegano krošnjo, se veseli plodov, in skozi hrapavo skorjo starih debel z mogočnimi krošnjami čuti vse tiste, ki so v to grudo cepili svojo ljubezen, jo gnojili z lastnim znojem, in v drevesu vidi nekaj, kar drži vezi med “je bilo” in “bo”, med njimi, ki so odšli, in njimi, ki bodo zagrebli naše gomile…

Vsepovsod pa še le ne

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*