Vsi se strinjamo, da je vstop v vrtec zelo stresna situacija tako za otroka kot za mamico. Še otrok in mama sta bila skoraj dve leti, če računamo še dobo nosečnosti skupaj.
Pri vstopu je potrebno upoštevati razvojne značilnosti otroka in poskrbeti, da je vstop čim manj boleč in stresen. Pri nas se je prva hči, ki je bila do svojega tretjega leta doma, zelo veselila novega dogodka – vstopa v vrtec. Pričakovala je veliko novih igrač, oseb … Prvi dan je brez težav preživela, vendar nas je presenetila njena izjava, da je že vse videla in da jo vrtec več ne zanima. Tako smo potrebovali kar nekaj tednom, da se je navadila na nov ritem in novo življenje. Zjutraj je težko vstajala, težko smo jo oblekli, bila je razdražjiva. Pogosto je že zvečer pojamrala in pokazala strah.
Doma je bila v glavnem vse po njeno, tako da je bilo to za njo najbrž kar šok. Težko se je sprijaznila, da se mora pokoriti želji drugim, ta trenutek početi ravno to, kar si je zamislila vzgojiteljica. Veseli smo bili, da je imela prijazno in razumevajočo vzgojiteljico, ki je znala vse to dobro premagati. Druga dobra stvar je bila pa družba otrok, s katerimi se je dobro ujela in se še vedno dobro razumejo in so prijatelji še sedaj v šoli. Mislim, da je to najpomembnejši dejavnik pri vseh novih situacijah. Če otrok ve, da bo tam še nekdo, ki ga pozna, gre lažje novim izzivom na proti.
Medtem pa je druga hči, ki je šla v vrtec pri dopolnjenem prvem letu, šla v vrtec brez težav. Iz našega zornega kota je bila prva hči predolgo doma in se je težje navadila na novo življenjsko situacijo.
Pri večinoma vrtcih vzgojiteljice prisegajo na postopno uvajanje v vrtec, tako da je starš nekaj časa skupaj z otrokom v vrtcu. Ali pa da je otrok prve dni v vrtcu samo nekaj ur. Pri nas so tisto leto ravno preurejali vrtec, tako da tega nismo uspeli izkusiti,vendar pri nas bi si težko vzeli čas za takšno uvajanje. Res je težko za mamo in za otroka, ko se morata tako ločiti, vendar to je del življenja. Ljudje prihajajo in odhajajo. Otrok se mora znajti v novi situaciji znati se vključiti v družbo in se na nek način prilagoditi pravilom. V glavnem imamo s tem več težav starši kot pa otroci, nam se otrok večkrat po nepotrebnem smili in bi ga radi na vsak način zaščitili. Kar pa delamo samo medvedjo uslugo otroku.
Psihologi seveda prisegajo na postopnost, vendar tudi tam, kjer so vzgojiteljice pripravljene na to postopnost, marsikdaj ne steče gladko, saj se otroci različno odzovejo na ločitev in novo situacijo. To se lepo vidi iz našega primera.
Otroci reagirajo na vstop v vrtec zelo različno, veliko otrok zboli, ponoči so bolj nemirni, pogosto so mokre postelje, čez dan so bolj razdražljivi in nemirni. Zjutraj jokajo in nikakor se ne morejo ločiti od mamice, se je oklepajo. Marsikateri otrok vsaj na začetku na nek način zasovraži starša, češ kam si me poslal. Pogosto se sprašuje, ali ga morda starš nima več rad.
Kakor koli že vrtec je za samega otroka zelo pomemben, saj se nauči življenja v skupini, navezovanja stikov z vrstniki in odraslimi, naučijo pa se tudi postaviti se zase. Kar predstavlja zelo pomemben del našega življenja. Otroci se v vrtcu predvsem igrajo, preživljajo kakovosten čas, se naučijo risati, peti, plesati, igrati, telovaditi in škoda bi bilo, da bi ga za vse to prikrajšali. Tako da otroci, ki so v domačem varstvu ali v privatnem varstvu vse to ne morejo doživeti in so na nekem področju sigurno prikrajšani za mnoga doživetja.
