Tisti, ki delamo z otroci s posebnimi potrebami smo velikokrat poučeni, da se otrokovih sanj in domišljije ne sme „ubijati“, ampak jo je treba vzpodbujati. To je na nek način res. Vendar moramo vedeti, da ti otroci večino časa preživijo v svojem namišljenem svetu in naša naloga je ravno ta, da jih pripeljemo do sveta, kjer resnično bivajo. Vzgoja je žal svet omejitev in zahtev, ne samo za povprečnega otroka, ampak tudi za otroka s posebnimi potrebami. Vsi vemo, da zamujenega trenutka vzgoje ni mogoče nadoknaditi. Vzgajati pa je treba. Praksa nam kaže, da ima večina družin, ki so ta trenutek napornega dela zamenjali za lažjo pot dopuščanja vsega kar si otrok poželi, velike težave. Le odkrito nočejo spregovoriti o tem, saj je lastno zmoto težko priznati. Vsi, ki se z otrokom ukvarjamo, ne glede na to, kakšna je naša vloga, bi morali delovati v otrokovo korist. Žal ta korist ni v smeri dopuščanja vsega. Od nas strokovnjakov starši zahtevajo dvoje: na eni strani to, da se bo otrok imel lepo in bo srečen, na drugi strani pa to, da otroka vzgojimo in naučimo vsega, kar bo potreboval v življenju. Karkoli naredimo, vodi do negodovanja: če otroku postavljamo omejitve v smislu vzgoje, nas obtožijo, da otroka psihično in fizično zlorabljamo. Če mu dovolimo da dela karkoli že želi, pa smo nesposobni pedagogi! Kako naj torej delujemo, da bo tako kot mora biti?!
Vem, da se veliko pedagogov, defektologov kot tudi tistih v redni osnovni šoli srečuje s to težavo, le naglas si tega skorajda nihče ne upa povedati, saj je čas zelo občutljiv. Tožbe, sestanki z ravnateljem, dokazovanja in vse kar se še s tem v paketu pojavi so za učitelja pretežko breme. In dejstvo, da kdor ne želi slišati resnice, ker pač nanjo še ni pripravljen, učitelju pove, da je vztrajanje v tem brezpredmetno. Ponavadi se tako tudi konča. Starši so naše stranke in naša naloga je, da jim v vsem ugodimo, je ponavadi odgovor šolskega vodstva. Učitelj ob tem ostane sam. In ugodi!
Veliko knjig, člankov in raziskav je napisanih na temo vzgoje, motenj, prijemov, vaj. Veliko lepih in učenih besed je zbranih v takem teoretičnem pisanju, vendar je realnost in tisto, kar se v resnici dogaja večinoma daleč od napisanega. Zato je veliko strokovnjakov učilnice zamenjalo za inštitute ter pisanje knjig. Mi, ki se z otrokom ukvarjamo vedeti kako in kaj. Žal pa se starši v primeru postavljanja vzgojnih okvirov obrnejo proti učitelju in ga pričnejo obravnavati kot veliko grožnjo otroku in seveda tudi samim sebi. Pred očmi imajo le to, da morajo otroka zaščititi, saj je prizadet in kdo ga bo ščitil, če ne oni. Nemalokrat pa se izkaže, da dejansko sploh ne vedo, pred čim naj bi ga ščitili. Občutek imajo, da se mu v šoli godi huda krivica in da se vse spremljevalne težave pojavljajo zaradi stresa, ki ga otrok doživlja v tako imenovanem prezahtevnem delovanju šolskega okolja. Zares neugoden položaj za vse. Otrok pa ostaja ne sredini kjer začuti neusklajenost obeh strani in to tudi s pridom izkoristi. Žal starši to povežejo z „brihtnostjo“ otroka, kar pa je daleč od resnice. S tem izničijo avtoriteto učitelja, ki si jo je pri takem otroku s trudom pridobil, otroku pa dolgoročno zelo škodujejo. Kasneje se bodo morali spoprijeti s tem, kar nujno izhaja iz povedanega: večji ko bo otrok, večje težave bodo imeli z njim. Dokler je otrok majhen je ljubek in se mu vsi smejijo, ko dela kar se mu zljubi. Kaj pa, ko bo otrok zrasel in bo ravno tako delal kar bo želel?! Ko zastavim to vprašanje me vsi, starši in kolegi pedagogi zavrnejo, češ da to ni moja stvar. Otrok je njihov in ko bo prišli do tega, bodo sami reševali težavo. Vendar osebno mislim, da je ravno to naša naloga in dolžnost, da se s tem ukvarjamo. Vemo, da je vzgoja doslednost, kar pa pomeni red v življenju.
Vzgoja je torej postavljanje meja. Kar otrok s svojim vedenjem pokaže je skupek tega, kar vidi in se nauči doma in v šoli, torej tam, kjer se giblje. Če bi mi, pedagogi, resno vzeli prav vse, kar otrok s posebnimi potrebami v šoli pove, verjemite, da bi v večini primerov v to družino poslali socialno službo, da ugotovi, kakšne grozote se temu otroku v tem času civiliziranosti dogajajo. Neprimerne besede, vedenje do sošolcev, hrane in komunikacije… Enako bi lahko starši rekli za šolo. Torej je potrebno pri tem vzeti v obzir zdravo pamet in presoditi, kaj je res in kaj ne. Morda mi bodo starši na tej točki oporekali, češ saj sploh ne veste o čem govorite. Brez starševske ljubezni in dela, ki so ga starši vložili v svojega otroka, še posebej v otroka s posebnimi potrebami, le-ta ne bi bil tak kot je. To je dejstvo. Rada pa bi poudarila, da pride trenutek, ko starši ne vidijo več jasno poti naprej in tega kaj naj naredijo, da bo otrokov razvoj tekel k čim večji samostojnosti in odgovornosti. Obremenjeni so z vsem kar jim ta otrok predstavlja in čez te meje ne zmorejo pogledati. To pa lahko naredi nekdo, ki ima otroka vsak dan pred očmi, pa je vseeno toliko oddaljen od njega, da vidi nadaljnjo pot. In to nedvomno je pedagog. Ki ga žal skorajda nihče ne posluša. Morda tudi zato, ker premalo govorimo in pišemo o tej problematiki. V današnjem času je vse podvrženo le pohvalam in superlativom vseh vrst na račun otroka, njegovega vedenja, dosežkov in vključenosti. Kam pa nas je to pripeljalo?! Težave poskušamo prezreti, četudi so vsako leto večje in večje. Naloga staršev in vzgojiteljev je dajati ljubezen, zgled, ki je vreden spoštovanja in posnemanja ter trdnost, pravi Lukasova v svoji knjigi Družina in smisel. Tudi Herbartov koncept vzgoje, ki je v zgodovini pedagogike predstavljen kot eden od utemeljiteljev moderne pedagogike, čeprav že nekoliko pozabljen, pravi, da je vzgoja stvar družine, od kjer izhaja in kamor se tudi vrača. Avtor pristaja na začetno stopnjo vzgojnega procesa, ko je potrebno otroka podrediti, usmerjati, disciplinirati, ko zahtevamo od njega določeno ravnanje. Potreben je zunanji pritisk, hkrati pa moramo otroku pustiti manevrski prostor delovanja. Osnova tega razmišljanja so Kantova predavanja o pedagogiki. V zvezi z zapovedjo in prisilo pa Herbart pravi, da nista tako škodljivi, kot smo pripravljeni verjeti. Na pravem mestu in s pravim doziranjem otroku koristita. Za konec bi navedla še besede Marije Montessori: „V otrocih sem našla ljubezen do reda in dela, sposobnost za zbranost, veselje do ubogljivosti, željo po učenju…“ Razmislimo o tem, saj to velja za VSE otroke, ne glede na njihovo motnjo, starost, diagnozo ali povprečnost.
