Verjetno se čudite in se sprašujete: Kaj pa Michael Jordan (mlajše generacije morda celo LeBron James)? Jordan si vsekakor zasluži ta naziv, vendar si ga Wilt ne zasluži nič manj. Prepogosto vidim, kako košarkarski navdušenci, prehitro in prevečkrat, dodelijo ta naziv igralcem, ki si ga ne zaslužijo. Po mojem mnenju, ki sem si ga ustvaril na podlagi intenzivnega raziskovanja, si Wilt in Michael delita prvo mesto. Nikakor ne morem postaviti enega više kot drugega. Oba pa sta daleč pred ostalimi. Wilt si po mojem mnenju zasluži enako spoštovanje kot Jordan. Ker pa je očitno, da ga ne dobi (verjetno v največji meri zato, ker je dominiral individualno statistiko NBA lige v že davno preteklih 60-ih letih), sem se odločil napisati članek, ki bo to spremenil.
Naziv najboljši košarkar vseh časov je lahko za mnoge zelo subjektiven, zato ker ne poznajo zgodovine košarke dovolj dobro in ne ločijo med izrazoma najboljša ekipa in najboljši igralec. Ta članek govori o najboljšem igralcu.
Ko pogledamo podatke (teh je na internetu ogromno), vidimo da je Michael Jordan edini igralec, poleg Wilta, ki je lahko na prvem mestu. Jordanu na Wiltov nivo pomaga dejstvo, da je bil daleč najboljši strelec (najpomembnejši del košarke) in igralec v končnicah in finalih ter dejstvo, da so Wiltu »nagajali« prosti meti. V celoti pa ni bil nihče niti blizu Wiltu. Sploh, ko je bil v svojih najboljših letih.
Kljub temu, da sta Wilt in Jordan igrala v različnih erah, bom njune statistične podatke primerjal, ker je košarka še vedno košarka in ker nikakor ne moremo vedeti, kako bi oba igrala, če bi zamenjala eri. Oba sta igrala proti najboljšim igralcem v svojem času in jaz jima ne nameravam očitati, da nista igrala proti najboljšim igralcem iz leta 2300. Lahko uporabljam le podatke, ki obstajajo in ne nameravam uporabljati domnev.
Wiltova košarkarska kariera
Fizične lastnosti in atletske sposobnosti
Wiltu so bile podarjene izjemne telesne lastnosti in izjemne atletske sposobnosti. Bil je visok 216 cm (povprečna višina v ligi je bila takrat 198 cm, danes pa je 201 cm) in težak 114 kg v svoji prvi sezoni, okoli 125 kg v svojih najboljših letih in okoli 140 kg v zadnjih letih košarkaške kariere. Razpon rok je imel ogromnih 233,7 cm.
Za svojo velikost je bil neverjetno atletski. Kot najstnik se ni hotel ukvarjati s košarko, ker je menil, da je igra za »šleve«. Ukvarjal se je z atletiko in je skočil v višino 198 cm, pretekel 400 metrov v 49 sekundah, 800 metrov v 1 minuti in 58 sekundah, kroglo je vrgel več kot 16 metrov in skočil v daljino 6,7 metrov. Wilt naj bi imel 125 cm vertikalnega odriva in je bil zmožen pobrati kovanec z vrha košarkarske table. Zgodbe o njegovi moči so skoraj legendarne, saj je celo Arnold Schwarzenegger potrdil, da je bil Wilt močnejši od najmočnejših ljudi v telovadnici, kjer sta skupaj trenirala. Arnolda naj bi Wilt z lahkoto dvigal kot lutko. Ob takšnih podatkih se lahko že LeBron James, ki s svojimi fizičnimi lastnostmi navdihuje današnjo košarkarsko skupnost, počuti majhnega in nemočnega.
Košarkarska kariera pred vstopom v ligo NBA
V srednji šoli je Wilt začel resno igrati košarko in dosegati osupljive rezultate (med drugim tudi 71 točk na tekmi proti Roxoboroughu). To je nadaljeval tudi na univerzi v Kansasu, kjer je prvo leto dosegal po 29,6 točk in 18,9 skokov na tekmo ter 30,9 točk in 17,5 skokov na tekmo drugo leto. Wilt je bil tako dominanten, da so zaradi njega spremenili več pravil. Najbolj zanimivo je to, da so določili, da morata pri prostih metih ob metu žoge biti obe nogi za črto. To so določili, ko so se slišale govorice, da Wilt proste mete zabija. Wilt je bil tako dominanten, da se je govorilo, da bi lahko osvojil naslov s štirimi navijačicami. To mu žal ni uspelo, saj se je kmalu pokazalo, da posameznik ne more premagati ekipe, ko je s Kansasom izgubil finale NCAA. Ta poraz ga je močno prizadel, čeprav je bil izbran za najboljšega igralca zadnjih 4 ekip. Nasprotna ekipa Severne Karoline se je med igro, kot veliko ostalih ekip v Wiltovi karieri, fizično izživljala nad njim ter zadrževala žogo. Wilt je imel takšne umazane taktike dovolj.
Wilt je hotel začeti igrati profesionalno košarko brez, da bi zaključil šolanje. Vendar liga NBA takrat ni sprejemala igralcev, ki niso končali študija. Wiltu tako niso dovolili, da bi se pridružil ligi NBA in Wilt se je leta 1958 pridružil zabavljaški košarkarski skupini Harlem Globetrotters, ki so s svojimi veščinami zabavali ljudi po vsem svetu. Tam si je Wilt krepil svoje spretnosti z žogo, kar mu je močno koristilo, ko je naslednje leto vstopil v najmočnejšo košarkarsko ligo na svetu.
Dominacija individualne NBA statistike in osvojitev dveh prstanov
Leta 1959 se je začela njegova kariera v ligi NBA, kjer je v sezoni 1959-60 dosegel 37,6 točk in 27 skokov na tekmo. Wilt je že prvo leto v najmočnejši košarkaški ligi na svetu postal prvi strelec in prvi skakalec lige. Tako je seveda postal tudi novinec leta in najkoristnejši igralec lige (MVP).
Svoje izjemne predstave je nadaljeval tudi v prihodnjih sezonah, saj je, vključno s prvo sezono, 7 let zapored bil prvi strelec lige (teh 7 sezon je dosegal po nedotakljivih 39,6 točk na tekmo). V svoji strelsko najboljši sezoni je dosegel 50,4 točke na tekmo ob 50,6 odstotnem metu iz igre in 61,3 odstotnim prostim metom, k čemer je dodal 25,7 skokov na tekmo in 2,4 podaje na tekmo. Igral je tudi 48,5 minut na tekmo (tekma traja 48 minut, podaljški pa so njegovo povprečje spravili preko te številke), kar priča o njegovi rekordni vzdržljivosti. V tej sezoni je na tekmi v Hersheyu v Pennsylvaniji dosegel tudi znamenitih 100 točk, ki je še danes rekord lige (na tej tekmi je zadel tudi rekordnih 28 od 32 prostih metov – kar je neverjetno glede na njegove težave pri izvajanju le teh). Zanimivo dejstvo je tudi to, da v času Wiltove kariere niso uradno šteli blokad. Wilt je bil pa znan po blokadah (na eni tekmi so jih našteli osupljivih 24), tako da bi njegovi dosežki bili še bolj neverjetni, če bi se blokade uradno štele.
Kljub izjemnim strelskim in skakalnim predstavam pa Wilt dolgo ni mogel osvojiti prvenstva, saj je takrat ligo dominirala ekipa Boston Celtics pod vodstvom legendarnega Billa Russella, ki je bil tudi Wiltov največji tekmec. Bill je imel odlično ekipo in tako je osvojil 11 naslovov prvaka (8 zapored). Tu je potrebno razlikovati med izrazoma najboljši igralec in najboljša ekipa (zato imajo v tem članku osvojitve naslovov manjši pomen). Russellovi Celticsi so bili nedvomno najboljša ekipa v zgodovini lige NBA in posameznik pač ne more premagati odlične ekipe, ne glede na to kako dominanten je. Mediji so uživali v Wiltovih neuspehih proti Celticsom, saj so ga obravnavali kot Goljata, Russella pa kot Davida. Ta negativna nastrojenost medijev proti Wiltu, je seveda povzročila, da Wilt ni dosegel slave, ki bi jo moral. Mediji so ga predstavljali kot poraženca in pisali, da ne zna zmagati.
To se je spremenilo, ko je Wilt v sezoni 1966/67 še sam dobil odlično ekipo. Trener Alex Hannum pa je Wilta prepričal, da se je bolj posvetil obrambi kot pa doseganju točk, saj je imel takrat v ekipi igralce, ki so bili dobri strelci (Hal Greer, Chet Walker in Billy Cunningham). Wilt je tako v rednem delu sezone ob neverjetnem 68,3 odstotnem metu iz igre dosegel 24,1 točko na tekmo. K temu je dodal še 24,2 skoka in 7,8 podaj na tekmo. Njegova Filadelfija pa je postavila takratni rekord v sezoni, saj so imeli 68 zmag in 13 porazov. V končnici je Filadelfiji končno uspelo poraziti Boston in to je vodilo do Wiltovega prvega naslova prvaka v ligi NBA. V končnici je Wilt vodil svojo ekipo z neverjetno igro, saj je ob 57,9 odstotnem metu iz igre dosegel 21,7 točk na tekmo. K temu je dodal 29,1 skok in 9 podaj na tekmo. Tako je pokazal, da zna s pravo ekipo tudi osvojiti naslov.
Naslednjo sezono (1967/68) je nadaljeval s podobno igro in je celo vodil ligo v skupnem številu podaj (edini center v zgodovini, ki mu je to uspelo). Imel je 8,6 (2. največ tisto sezono) podaj na tekmo.
V sezoni 1968/69 je Wilt zapustil Filadelfijo in se pridružil Lakersom z odličnim Elginom Baylorjem (ta se je takrat že bližal koncu svoje kariere) in s še izjemnem Jerryjem Westom. Wilt je bil takrat star že 32 let in je zapuščal svoj fizični vrhunec, vendar je še vedno bil izreden skakalec (v nobeni sezoni ni imel manjšega povprečja od 18,2 skoka na tekmo) in obrambni igralec. Prenehal je dosegati veliko točk, saj so ga trenerji prosili naj nadaljuje z bolj obrambno igro.
V sezoni 1971/72 je tako dosegel 14,8 točk na tekmo ob 64,9 odstotnem metu iz igre ( dosegel je tudi 19,2 skoka na tekmo in 4 podaje na tekmo), ko so Lakersi, pod vodstvom izjemnega Wilta, ki je peto tekmo finala končnice igral z zlomljeno dlanjo, tudi osvojili naslov. Wilt je bil MVP (najkoristnejši igralec) finala. V tej sezoni so Lakersi tudi postavili takratni rekord rednega dela sezone z 69 zmagami in 13 porazi, ki je veljal do sezone 1995/96, ko so Chicago Bullsi dosegli 72 zmag in 10 porazov ter postavili rekord, ki stoji še danes.
V svoji naslednji in zadnji NBA sezoni (1972/73) je Wilt vodil ligo v skokih na tekmo in imel 72,7 odstotni met iz igre (rekord, ki stoji še danes).
Primerjava z nekaterimi legendami lige NBA
Zelo pomembno v debati o najboljšem igralcu se mi zdi to, da je svojega največjega tekmeca (dominiral je tudi ostale legendarne centre (Bellamy, Thurmond, Reed…) proti katerim je igral v svojih najboljših letih. Po tem, ko so ga trenerji prosili naj igra bolj obrambno pa je najboljše centre mučil z močno obrambo in vsake toliko je pokazal »kdo je šef« tudi točkovno (proti Bobu Lanierju recimo)) in enega najboljših in najuspešnejših igralcev (sploh v obrambi) vseh časov, v medsebojnih dvobojih (bilo jih je kar 143, saj je Wilt zaradi manjšega števila ekip, proti najboljšim centrom igral veliko večkrat na leto, kot se je to dogajalo v kasnejših erah) močno dominiral. Wilt je Russella dominiral v točkah in skokih v rednem delu sezone (torej v veliki večini tekem) in sicer 30 točk proti 14,2 ter 28,2 skoka proti 22,9 na tekmo. Dominiral ga je tudi v končnici (tu je veliko manj tekem, vendar so zato bolj pomembne) in sicer 25,7 točk proti 14,9 ter 28 skokov proti 24,7. Tu ni vprašanja, kdo je bil boljši igralec. Celticsi so definitivno bili boljša ekipa od Chamberlainovih moštev, vendar je bil Wilt veliko boljši igralec od Russella. In tu je potrebno razlikovati izraza. Menim, da je nujno potrebno razlikovati moštveni uspeh od individualnega, ko gre za to debato. Predstave Filadelfije v sezoni 1966-67 pričajo o tem. Wilt je pred tem dokazal, da lahko vodi slabo ekipo do dobrih rezultatov in pri tem doseže številke, ki jih ni dosegel nihče pred niti za njim in da lahko dobro ekipo vodi do naslova prvaka. Mislim, da je ta sezona 2. najpomembnejša v njegovi karieri ravno zaradi tega in še vedno neverjetnih številk, ki jih je takrat dosegel, kljub manj metom na koš. Se pa seveda skrije v primerjavi s sezono kjer je dosegel 50,4 točke na tekmo.
Wilt je torej močno izstopal v primerjavi s svojim največjim tekmecem. Izstopal pa je tudi v primerjavi z ostalimi legendami 60-ih let. Bob Pettit je v redni sezoni dosegel po 26,4 točke, 16,2 skoka in 3 podaje na tekmo ter 25,5 točk, 14,8 skokov in 2,7 podaj na tekmo v končnicah. Vendar je igral samo 11 let in se je upokojil pri 32-ih letih. Wilt je pri 32 letih imel nedotakljivo statistiko. Elgin Baylor je v rednem delu sezone dosegel po 27,4 točk, 13,5 skokov in 4,3 podaje na tekmo ter 27 točk, 12,9 skokov in 4 podaje na tekmo v končnici. Jerry West je v rednem delu sezone dosegel po 27 točk, 5,8 skokov, 6,7 podaj na tekmo ter v končnicah zavidljivih 29,1 točko, 5,6 skokov in 6,3 podaje. Oscar Robertson je v rednem delu sezone dosegel po 25,7 točk, 7,5 skokov in 9,5 podaj na tekmo ter je edini igralec v zgodovini lige, ki je imel povprečje ene sezone trojni dvojček (dvomestno število v 3 pomembnih statističnih kategorijah). V končnici je Oscar dosegel po 22,2 točki, 6,7 skoka in 8,9 podaj na tekmo. Vsi ti igralci imajo zelo zavidljivo statistiko in ko jih Wilt vse zasenči s svojimi številkami, postane jasno, da je bil res nekaj posebnega.
V celotni karieri je Wilt v redni sezoni dosegel po 30,07 točk (ob 54 % metu iz igre in 51,1% prostih metih, ki so bili njegova šibkost), 22,9 skokov, 45,8 minut in 4,4 podaje na tekmo. V končnici pa 22,5 točk (s tem, da je 108 od 160 tekem v končnicah odigral po tem, ko je nehal igrati napadalno), (ob 52,2 % metu iz igre in 46,5 % prostih metih), 24,5 skokov, 47,2 minuti in 4,2 podaji na tekmo. Ti podatki, kot lahko vidimo, zasenčijo vse igralce v Wiltovem času. Dejstvo pa je, da bi bil Wilt, če bi primerjali samo najboljša leta v karierah igralcev, popolnoma nedosegljiv.
Tudi mit o padcu njegove igre v končnici je grda laž. V končnicah v tistem času je Wilt igral le proti res najboljšim ekipam (kasneje je bila razlika med najboljšimi in najslabšimi ekipami v končnicah veliko večja) in v večini primerov proti odličnim centrom, kar seveda malo negativno vpliva na številke. Kljub temu je Wilt na najpomembnejših tekmah blestel. Na 35 tekmah, pri katerih poraz je pomenil izpad iz končnice, je Wilt povprečno dosegel 27 točk na tekmo (le 13 teh tekem je odigral v letih, ko je igral napadalno), njegovi nasprotni centri pa 14,5 točk. V 28 teh tekmah, kjer so znane številke skokov, je Wilt dosegel po 26,1 skok na tekmo, medtem, ko so njegovi nasprotni centri na 19 tekmah, kjer so znani njihovi skoki, dosegli 18,9 skokov na tekmo. V teh tekmah, kjer so znani podatki o odstotkih meta iz igre, je Wilt metal iz igre z 58,2 % uspešnostjo, medtem, ko so nasprotni centri metali z 41,3 % uspešnostjo. Wiltova ekipa je zmagala 24 od 35 teh tekem. Tako, da se nikakor ne more govoriti o tem, da Wilt ni igral dobro na velikih tekmah. Kar se tiče njegovih težav pri izvajanju prostih metov je Wilt vse svoje zgrešene mete in s tem zapravljene posesti žoge več kot nadoknadil z dobljenimi skoki in s tem posestmi žoge, s čemer se lahko pohvali le malo najboljših igralcev.
Za primerjavo z nekaterimi najboljšimi igralci kasnejših časov: Po mojem mnenju 2. najboljši center vseh časov, Kareem Abdul Jabbar, je v redni sezoni dosegel po 24,6 točk na tekmo (ob 55,9 % metu iz igre in 72,1 % prostih metih), 11,2 skokov na tekmo, 36,8 minut in 3,6 podaj na tekmo ter v končnici 24,3 točke (53,3 % met iz igre in 74 % prosti meti), 10,5 skokov, 37,3 minute in 3,2 podaji na tekmo. Shaquille O’Neal, po mojem mnenju 3. ali 4. najboljši center vseh časov, je dosegel v redni sezoni po 23,7 točk (58,2 % met iz igre, 52,7 % prosti meti – tudi njegova šibkost), 10,9 skokov, 2,5 podaj in 34,7 minut na tekmo ter v končnici po 24,3 točke (56,3 % met iz igre, 50,4 % prosti meti), 11,6 skokov, 2,7 podaj in 37,5 minut. LeBron James, ki ga mnogi v današnjih dneh že postavljajo na prvo mesto, kot najboljšega vseh časov, kljub zelo dobrim številkam, po mojem mnenju še ni dosegel Wiltove in Jordanove stopnje. Po 10 sezonah ima v rednem delu sezone povprečje 27,5 točk (49,5 % met iz igre in 74,7 % prosti meti), 7,2 skoka, 6,9 podaj in 39,6 minut na tekmo. V končnici ima po 28,1 točko (47,2 % met iz igre in 74,9 % prosti meti), 8,6 skokov, 6,7 podaj in 43,1 minut na tekmo. Pričakovati je, da bodo te številke kmalu začele padati in vprašanje je, kje se bodo ustavile, tako da se mi zdi prehitro, Jamesa primerjati z velikimi upokojenimi legendami. Poleg tega, po mojem mnenju, ne izstopa dovolj niti od svojih sočasnih tekmecev. Zdi se mi, da Kevin Durant že spada v isto ligo kot James. Tudi Carmelo Anthony ni daleč zadaj. Medtem, ko sta Wilt in Jordan svoj čas bila v svoji ligi, zelo očitno nad vsemi. LeBron James je po mojih ocenah trenutno v ligi Boba Pettita, Elgina Baylorja in Jerryja Westa. Je pa seveda vprašanje, če bo v tej ligi tudi ostal. Vsekakor mislim, da je prezgodaj, da bi o tem resno govorili.
Tako pridemo do velikega Michaela Jordana, ki je po mojem mnenju glede na podatke edini, ki lahko enakovredno konkurira Wiltu. Jordan je v redni sezoni dosegel po 30,12 točk – rekord (10x prvi strelec lige – rekord, imel je 49,7 % met iz igre in 83,5 % proste mete), 6,2 skoka, 5,3 podaje in 38,3 minute na tekmo ter v končnici (kar ga postavi na prvo mesto z Wiltom) po neverjetnih 33,4 točke – rekord (48,75 % met iz igre in 82,8 % prosti meti), 6,4 skoke, 5,7 podaj in 41,8 minut na tekmo. 5- krat je bil tudi MVP lige in 6- krat MVP final, v katerih je s 100 % uspešnostjo vodil Bullse do naslova prvakov.
Zaključek
Jordan je torej bil malo boljši strelec od Wilta, če zanemarimo dejstvo, da so Wilta trenerji prepričali, da se je bolj posvetil obrambi. Wilt je sicer dejal, da bi verjetno, če bi še naprej igral napadalno, dosegel številke, ki bi bile izven dosega. Rekel je tudi, da se velikokrat sprašuje, če je morda to, da je pri tem poslušal trenerje, bila napaka. Jordan ima torej prednost v točkah, sploh v končnici, rahlo prednost v podajah in prednost v tem, da je bil 6 krat MVP final, katera so Bullsi pod njegovim vodstvom vedno dobili. V vseh ostalih pogledih pa je bil Wilt veliko bolj dominanten. Wilt je postavil daleč največ individualnih rekordov v zgodovini lige NBA (62 rekordov – ne pozabite, da se ukradene žoge in blokade takrat še niso štele), velikokrat je tudi 1., 2. ali 3. in zato ne morem postaviti Jordana više od Chamberlaina. Wilta pa ne morem postaviti nad Jordana, ker je bil Jordan predober v najpomembnejšem delu igre in ker je bil najboljši v najpomembnejših trenutkih. Igrala sta tudi na različnih položajih, kar naredi primerjavo še težjo. Po njuni superiornosti, glede na ostale igralce na istih položajih (npr. že odlični Kobe Bryant zbledi v primerjavi z Jordanovo statistiko, kot zbledijo vsi centri v primerjavi z Wiltovo), ta dva igralca res najbolj izstopata.
Wilt je v svoji karieri, poleg vseh rekordov, 2x osvojil naslov NBA prvaka, 4x (a po mojem mnenju, ki temelji na statistiki, bi to moral biti 9-krat) je bil MVP lige, 1x (1972) je bil MVP finala, 1x (leta 1960) je bil MVP tekme vseh zvezd, bil je novinec leta (1960), 7x (od 1960-1966) je vodil ligo v točkah, leta 1968 je vodil ligo v podajah, 11x je vodil ligo v skokih (od 1960-1963, 1966-1969 in 1971-1973), kar je seveda rekord, 9x je vodil ligo v odstotkih meta iz igre. Zanimivo je tudi dejstvo, da je Wilt na igrišču preživel več časa kot kateri koli izmed legendarnih košarkarjev in nasploh izmed vseh igralcev v zgodovini, kar priča o njegovi neverjetni vzdržljivosti. Kar 9 sezon je vodil ligo v minutah na tekmo.
Lahko bi rekli, da je Wilt »kralj« NBA statistike kot celote, medtem, ko je Jordan »kralj« končnic in final. Objektivno gledano, se ne morem odločiti kaj od tega mi je bolj osupljivo. Mi je pa jasno, da si Wilt ne zasluži nič manjšega spoštovanja kot Jordan in s tem tudi več, kot kateri koli drug košarkar. To pa je tudi cilj tega članka. Predstaviti veličastnost Wiltovih dosežkov ljudem, ki morda ne poznajo dovolj dobro košarkarske zgodovine (ali pa poznajo le podatke, ki Chamberlaina kažejo v negativni luči – čeprav je podatkov, ki ga kažejo v pozitivni, skoraj mitološki luči, neprimerljivo več). Hotel sem tudi razložiti, zakaj je to, kar je dosegal Wilt, tako osupljivo, tudi vsem, ki ga poznajo in imajo dvome o njegovi legendarnosti. Menim, da bi vsak košarkarski navdušenec moral poznati Wiltovo kariero. Saj legende delajo stvari, ki jih imamo radi, zanimive in nas navdihujejo ter si zato tudi zaslužijo našo hvaležnost in spoštovanje. Wilt pa je vsekakor edinstvena košarkarska legenda in spomin na njegove dosežke si zasluži čim večjo pozornost.
