Potovanje po bivši Jugoslaviji je potepanje, na katerega se odpraviš enkrat in hitro ugotoviš, da si v štirinajstih dneh videl precej manj, kot bi si ga nekdanja skupna republika zaslužila, zato ga definitivno ponoviš še vsaj enkrat. Ker sva dve leti nazaj videla skoraj vsa glavna mesta, se tokrat osredotočiva na etno sela, banje in jezera. Tokratna tura je zato videti takole:
Bijeljina (etno selo Stanišiči) – Bukovička banja – Borsko jezero – Niška banja – Dojransko jezero – Pelister – Mavrovo – Kumanovo (etno selo) – Plav – Dubrovnik
Potovanje z avtom po bivši Jugoslaviji zahteva kar nekaj načrtovanja, a kljub skrbni pripravi, tudi popravkov glede naučenih napak izpred dveh let, le ni dovolj, da nama Garmin ne bi zagodel in po svoje priredil poti kar nekajkrat. Čeprav veš, da si bolj ali manj kriv sam, bo morda potopis, ki sledi, morebiti komu pomagal, da se bo izognil takšnim nepredvidljivim skokom v neznano, če se bo znašel na eni izmed poti, napisanih zgoraj.
1.del: Bosna in Srbija
ETNO SELO STANIŠIČI – BIJELJINA (BIH)
Potepanje se začne v Bijeljini oziroma le malce stran. V Etno selu Stanišiči, ki me je s slikami na internetu navdušilo tako zelo, da sem ga enostavno morala videti. Imela sem prav. Etno selo Stanišiči je prekrasno urejeno naselje v slogu dveh hotelov v obliki gradov in lesenih hišk, v katerih so urejena prenočišča. Mimo hišk in hotelov so speljane kamnite poti in jezerca, v katerih nemoteno živijo race, labodi in gosi, ki ti popestrijo noč s svojim oglašanjem. V kontekstu so ob jezercih umeščene gostilnice. Umetelno so postavljeni manjši mlini in vodnjak. Kljub temu, da je sobota in so v Etno selu kar tri velike poroke, imaš občutek miru, tudi zaradi zelenja in občutka prostranosti. Lepota pokrajine, živali, ki se nemoteno sprehajajo mimo tebe, vlakec, ki je spretno speljan po vasi, manjša cerkvica in samostan na hribčku, ti pričarajo čisto drugačen svet, zato se je Etno selo Stanišiči izkazal kot prvovrstna dobrodošlica na začetku potovanja.
BUKOVIČKA BANJA – ARANĐELOVAC (Srbija)
Iz Bosne naju pot vodi po avtocesti mimo Beograda do Bukovičke banje. Ker je nedelja in se voziva čisto blizu Beograda, zavijeva na hiter ogled glavne prestolnice Srbije. Kot nalašč parkirava na trgu, od koder vozi turistični dvonadstropni avtobus na svoji 70-minutni ogled mesta. Karta za dva naju stane 10€, zato seveda izkoristiva enkratno priložnost in se odpeljeva na imenitno vožnjo skozi kratko zgodovino in sedanjost tega prelepega mesta in šele kasneje kreneva do Aranđelovca, v katerem se nahaja Bukovička banja. Naj kar na tem mestu tako pripomnim, da sva dve leti nazaj prebila tri prekrasne dni v Vrnjački banji, zaradi česar sem seveda sklepala, da so si banje v Srbiji nekako podobne. A je to daleč proč od resnice. Bukovička banja ima en sam hotel, resda najvišje kakovosti in prekrasen urejen park, a to je tudi vse. Morda zaradi konca sezone (pozni septembrski dnevi), morda zaradi oblačno deževnega dneva, a vendar mi Bukovička banja ni pustila ne vtisa, ne trajnega pečata na moji duši. Je pa zato Aranđelovac prikupno mesto, morda tudi zaradi finala svetovnega prvenstva v košarki, ki ga skupaj s Srbi, gledava v eni od bifejev. Srbi so proti Američanom resda nemočni, vendar pa je njihovo veselje kljub temu neizmerno in midva se mu z veseljem pridruživa. Ob res ugodnih cenah je to seveda še neprimerno lažje.
BORSKO JEZERO (Srbija)
Naslednji dan ugotavljam, da so mesta ob poti (Zaječar, Despotovac…) podobna Aranđelovcu. Glavna ulica, na kateri se vse dogaja – trgovine, tržnice, gostilne in kavarne – prehodiš jih v petnajstih minutah, se obrneš in evo, do obisti si spoznal mesto. Ravno zato je vožnja dosti bolj zanimiva. Naletiva na park Miniatur ob poti – nekakšen Minimundus. Pričakujem srbska mesta v pomanjšani obliki, a naletim na vse samostane različnih gradenj in šol v pomanjšani verziji. Zelo lepo in vedno znova se razveselim stvari, ki jih nisi načrtoval, niti pričakoval in jih odkrivaš, ko se voziš po prostrani pokrajini in se zaradi njih ustaviš in jih doživiš. Mimogrede žal (ali na srečo)spustiva ogled podzemne jame in se raje ustaviva v gostilni ob vodi, zelo prijetni in gostoljubni z odlično hrano in seveda, zelo ugodno, kot sva se v Srbiji hitro navadila. Ko mirno in skoraj edina v tem kotičku, ko se ti zdi, da si skoraj na koncu sveta, še malo obsediva, niti slutiva ne, da nama bo Garmin tukaj prvič zagodel in pošteno zapletel pot do Borskega jezera. Kot se že napisala, krivdo lahko pripišem sebi, a kaj, ko se danes tako zelo zanašamo na to dragoceno napravico, da nam bo kazala pot, tako kot smo si jo zamislili, pa vedno le ni tako. Kakšen kilometer od te prijetne gostilnice se cesta nenadoma konča. Namesto asfalta neprijetna makadamska pot, ki jo Garmin dobro vidi, le najin avto zelo težko prenaša. Makadam se sprevrže v skoraj skalnato pot in tako skačemo kakšnih 25 kilometrov. Počasi se mrači, nebo prepredajo težki deževni oblaki. Že v Sloveniji sva odšla tik pred poplavami, tu so se ta dan začenjale. Po kilometrih, ki se zdijo zelo zelo dolgi, ko že skoraj obupaš, da boš iz te divjine, kjer ne pelje niti en avtomobil, razen naju, le pripeljeva na tako želeni asfalt in si resnično globoko oddahneva. Do Borskega jezera prideva že skoraj v temi. Edina gosta v celem hotelčku sva. Receptor spi za svojo mizo. Ne presenetiva ga, saj sva imela vse sobe rezervirane vnaprej, vendar pa je Borsko jezero resnično opustelo, kar se izkaže tudi naslednje jutro, ko močno dežuje, a se odpraviva na kratek sprehod in odkrijeva dva naseljena šotora in to je bilo vse, kar je na Borskem jezeru bilo. Poleti je verjetno zelo simpatično. Kljub temu se ne morem znebiti občutka opustelosti. Na koncu sprehajalne poti zapuščen razpadajoč hotel. Na drugi strani že dolgo let zapuščeni bungalovi. Toda mir je veličasten.
Na poti iz Bora do Niške banje si v močnem dežju privoščiva kavo v še eni od srbskih banj, v Brestovački banji – tudi ta banja ni to, kar sem iskala. Morda ji delam krivico, saj se zaradi naliva nisva uspela sprehoditi po njej, a vendar mi občutek pravi, da to ni ‘moja’ banja.
NIŠKA BANJA, NIŠ (Srbija)
Tudi Niška banja me je, žal, popolnoma razočarala. Opusteli hoteli, ki že dolgo let več ne služijo svojemu namenu. Edini delujoč hotel je poln upokojencev, ki v avli igrajo šah. Par je sicer urejen, a okolica več kot potrebna obnove. Na srečo odkrijeva Niš. Prelepo presenečenje, nekaj, česar nisem pričakovala. Iz Niške banje do Niša vozi mestni avtobus in tako se za 60 centov dva dni voziva v mesto, brez strahu pred iskanjem parkirnih mest in pred ponorelim prometom v velikem mestu. Izstopiva v središču mesta, ki ima široko in dolgo peš cono, polno lokalov, trgovin vseh največjih svetovnih firm, hitre prehrane (bureki, čevapčiči, kokice…). Pod alejo v podzemlju v isti dolžini se nahaja še en labirint samih trgovin! Na koncu peš cone se nahaja Niška trdnjava z obzidjem in znotraj ogromen park. Poleg tega odkrijeva tudi veliko tržnico z res vsem, kar bi človek lahko iskal in potreboval. Kar prvi dan iščeva, je kakšna poštena gostilna v središču mesta, a je seveda ni, zato se zlijeva z domačini in jeva v čevabdžinicah, kjer lahko kupite čevapčiče na kose (tudi samo enega). Cene so za naše razmere res zelo nizke, za pošten obrok čevapčičev za oba s koka kolo in kajmakov plačava cele 3 evre!
In še moj hitri vtis o Srbiji: vedno znova me razveseli s svojim gostoljubjem, cenami, ljudmi, ki enostavno sedejo poleg tebe, ko slišijo, da si Slovenec in si ne morejo kaj, da ne poklepetajo na hitro o življenju prej in o življenju zdaj. Če so me tokratne banje malce razočarale, ali bolje, pustile ravnodušno, me je Niš preprosto očaral. V njem je zgodovina, je reka Nišava, je zelenje, je trdnjava, je park in je življenje. Tudi ostala mesta so preprosto čudovita. Morda ne lepa v zgradbah, toda lepa v ljudeh, v potepuških psih, v spomenikih, v preprosti kavici, v utripu počasnejšega življenja in drugačnega življenjskega ritma.
A čaka še Makedonija. Delček Črne gore. In Dubrovnik…
