Vedno sem bila pristaš sprememb, čeprav sem običajno potrebovala kar nekaj časa, da sem se na spremembo navadila. Zanimivo mi je opazovati, kako radi smo v okolju, ki ga poznamo in ki nam daje nek občutek varnosti. Mika nas, da bi poskusili nekaj novega v življenju, da bi odkrivali kakšno novo strast, pa se na koncu pogosto ustrašimo. Včasih zaradi družine, včasih zaradi denarja, včasih zaradi časa, … A to so le izgovori, ki jim verjamemo. Želimo jim verjeti.
Eden takšnih izgovorov zame je bil, da nimam časa, da bi izdala knjigo. Bila sem sicer na prvem seminarju Petre Škarja, Kako izdati knjigo, a ker nisem bila v ožjem izboru, sem idejo o svoji knjigi za nekaj časa odložila. A zanimivo je, kako nas vesolje pelje v smer, ki si jo tako že sami v osnovi zastavimo. Le podpre nas včasih hitreje, mogočneje, kot si takrat predstavljamo, da smo ali zmožni, ali pripravljeni. Primer takšnih ”pushov” je bila meni sicer zelo huda nesreča s sinom, ki se je k veliki sreči nas vseh zelo, zelo dobro končala. Osnova za knjigo je sicer v meni zorela že dolgo časa. Skozi delavnice, ki sem jih imela, skozi raziskovanja svojih notranjih prostorov in ostalih, z meditacijo…
Mogoče vse to zveni malo neprizemljeno, a brez samo-raziskovanje ne bi spoznala toliko zanimivih slepih peg, ki jih drugi v tebi vidijo, sam pa jih (meni na žalost) ne. Čeprav kognitivno vse zelo dobro razumem, vse mi je jasno (tako kot vsaki ženski), je bilo čustveno vseeno malo drugače. Dogodek me je zaprl, kljub delu na sebi, sem bila mesec, dva rahlo ujeta v ”zaprti omari”. Navzven sem sicer delovala dokaj normalno (mislim vsaj), a v notranjosti se je bila borba za obstoj, zase in za sina. Ko se je situacija malo umirila, sem se v enem trenutku vprašala, kaj čakam. Zakaj ne bi znanje in izkušnje, ki sem jih 10 let že pridobivala, v meni zares kvalitetni in resni šoli meditacije in duhovnosti Clairvision, s sedežem v Kaliforniji, delila skozi svojo knjigo naprej.
Vse izkušnje in pogovori s starostniki (sem prostovoljka v domu starostnikov v Celju) sem zbrala skupaj v kot rada rečem pripomoček, ki vsakega posameznika vodi v notranjost sebe, kolikor si sam želi. Lahko zelo globoko, če si želen sprememb, lahko samo površinsko, če rajši ostaneš v malo bolj varnem prostoru. Nič ni prav ali narobe, vsak ve zase, koliko globoko želi pogledati vase. Za sebe včasih mislim, da sem kar malo obsedena z globino zaznavanja sebe. Vedno sem rada opazovala, kako nekdo deluje, kako se med sabo odzivamo eden na drugega. Kaj čutimo v sebi, ko se pogovarjamo, nekaj počnemo. Kako različni ljudje vplivajo na nas, kako mi vplivamo na druge. Vse to je hkrati skrivnostno, a zelo dostopno področje, če si ga želimo. In ker sem pred kratkim uspešno prikorakala do 40-tke, sem začutila, da je čas, da odrastem.
Opažam namreč, da v življenju pogosto kar čakam na nekaj. In velikokrat niti ne vem, na kaj. Začetek odraščanja sem začutila že z izdajo Knjigo Življenja, ki sem jo sicer izdala že konec novembra, a se mi zdi, da zares občutek odraščanja doživljam spet malo z zamikom. Knjiga Življenja je zelo preprosta, zastavljena je zelo enostavno. Vsebuje nekaj mojega razmišljanja, ki vabi v razmišljanje o sebi. Z mislimi in vprašanji vabi skozi poglavje, namenjeno sebi, poglavje, namenjeno vsem, ki jih imamo radi, skozi poglavje o čustvih (zelo pomembno poglavje) in na koncu (najpomembnejše poglavje) o minljivosti. Ja, prav ste prebrali. Sicer velika tabu tema, a zelo pomembna in pogosto prehitro prezrta.
Ravno zaradi strahov, okolja, v katerem živimo, in zaradi varnega prostora, ki nam ne dopušča razmišljati o sebi. O svojih čustvih, o svojem odnosu do sebe, drugih, navsezadnje tudi do smrti. Z raziskovanjem notranjih prostorov sem doživela toliko lepih direktnih izkušenj notranjosti, močan občutek večnega miru, globine prostranosti, ki je drugače ne zaznamo, je ne priznamo, toliko topline in občutka varnosti, da tega preprosto ne moreš več ignorirati. Ne moreš več pogledati stran in reči, da to ne obstaja, če pa je na svoj način tako otipljivo, tako čutno. Tudi, če te pelje v spremembo iz varnega okolja, moraš zaupati in samo korakaš. Zato vztrajno korakam, se prepuščam in se učim tako spuščati kot sprejemati.
Vse to lahko poskusite z zelo malim finančnim vložkom – s Knjigo Življenja, vodnik v notranji svet ali se prepustite mojim razmišljanjem na spletni strani in opazujete, kako razmišljanja vabijo navznoter, vase. Naj bo vpogled vase s Knjigo Življenja začetek nekaj novega tudi za vas (http://andrejacilensek.com/knjiga-zivljenja/).
