Hipokrat velja danes za očeta medicine, vendar so v srednjeveški Evropi to častno prvenstvo več stoletij pripisovali Galenu, rimskemu zdravniku iz 2. st. n. št., ki je veliko pisal o štirih »temperamentih« – krvi, sluzu ter črnem in rumenem žolču -, zelišča pa je razdelil, glede na njihove osnovne značilnosti, na vroča ali hladna in suha ali vlažna. Po 7. stoletju so Avicena in drugi arabski zdravniki te teorije izpopolnili in razširili. Tako Galenove misli še danes prevladujejo v zdravilstvu unani, ki ga uporabljajo v muslimanskem svetu in Indiji, njegove oznake rastlin, kot na primer »vroča tretje stopnje« ali »hladna druge stopnje«, pa so v Evropi uporabljali še dobršen del 18. stoletja.
DAVNE CIVILIZACIJE
Zelišča na papirusih
Ohranjeni egipčanski papirusi iz obdobja okrog leta 1700 pr. n. št. omenjajo vrsto običajnih rastlin, kot sta česen in ingver, ki so jih uporabljali v zdravilstvu že pred 4000 leti. Za časa Ramzesa III. so očesne bolezni zdravili s konopljo, ki jo pri zeleni mreni predpisujejo tudi danes, medtem ko so izvleček iz makovih glavic dajali za umirjanje jokajočih otrok.
Prispevek Grkov
V Hipokratovem (469-377 pr. n. št.) obdobju je evropska zeliščarska tradicija že vsrkala ideje iz Asirije in Indije. Z njimi je sprejela tudi vrsto zelišč, med katerimi sta bila še posebej cenjena bazilika in ingver, ter kompleksno teorijo »temperamentov« oziroma osnovnih telesnih tekočin, ki jo je začela natančneje opredeljevati. Hipokrat je vse jedi in zelišča razvrstil glede na njihove poglavitne lastnosti – vroče, mrzlo, suho in mokro -, dobro počutje pa naj bi poleg ravnovesja med njimi zagotavljala še telovadba in svež zrak.
Pedanij Dioskorid je okrog leta 60 n. št. napisal znameniti zeliščarski priročnik De Materia Medica, ki je ostal učbenik še nadaljnjih 1500 let. Kot zanimivost naj omenim, da je bilo v Dioskoridovi knjigi opisanih prek 600 »zdravilnih dreves«. Razdeljena so bila, po okusu, na aromatična zelišča in »ostre rastline«, in, po videzu in uporabi, na »zeli«, »korenine« in »pritlehna drevesa« (zeliščne rastline z listi, podobnimi drevesnim). V zgodovino se je Dioskorid zapisal tudi kot zdravnik Antonija in Kleopatre, manj imenitno vlogo pa je imel za časa cesarja Nerona, ko je bil kirurg v njegovi vojski. Mnogi Dioskoridovi opisi zelišč in spoznanja o njih veljajo tudi danes: peteršilj deluje kot diuretik, sladki janež spodbuja izločanje mleka, črna meta, primešana medu, pa lajša izkašljevanje.
Grški model
Stari Grki so menili, da je svet sestavljen iz štirih elementov: zemlje, zraka, ognja in vode. Ti elementi so bili nadalje povezani z letnimi časi, s štirimi osnovnimi kakovostmi, s štirimi telesnimi tekočinami in prav tolikimi razpoloženji. Pri skoraj vsakem človeku, so verjeli, prevladuje eno izmed razpoloženj, kar se kaže tako v njegovi osebnosti kot v boleznih, ki ga bodo najbrž mučile. Nazoren prikaz je v tabeli številka 2.
Tabela številka 2: Grški model
| TEMPERAMENT | flegmatik | melanholik | Kolerik | sangvinik |
| TEKOČINA | sluz | črni žolč | rumeni žolč | kri |
| LETNI ČAS | zima | jesen | poletje | pomlad |
| KAKOVOST | mokro/mrzlo | mrzlo/suho | suho/vroče | vroče/mokro |
| RAZPOLOŽENJE | Flegmatično naravo obvladujeta »mrzlo in mokro«, tipični bolezni sta nahod in stiskanje v prsih. Za obnavljanje ravnovesja in čiščenje sluza so priporočljiva topla, posušena zelišča, kot sta timijan in izop. | Melanholično naravo opredeljujeta »mrzlo in suho«, med tipične bolezni pa sodita zaprtje in potrtost. Med zdravili za obnavljanje ravnovesja in boljše odvajanje so najboljša vroča zelišča, kot sta teloh in sena. | Kolerična narava je »suha in vroča« ter povezana z razdražljivostjo in boleznimi jeter. Za prečiščevanje rumenega žolča, ki ji povzroča težave, so kot nalašč rabarbara ter druge hladne in vlažne rastline, kot sta vijolica in regrat. | Sangvinik je za nadaljevalce Galenovega nauka idealen: prijeten in zabaven, a tudi preveč popustljiv temperament. Mučita ga protin in griža, pomagajo pa mu suha in hladna zelišča, kakršni sta lopatica in navadni repinec. |
Zdravila Rimljanov
Znanje grških zdravnikov je segalo v Rim okrog 1. stoletja pr. n. št. Njihove teorije so sčasoma postale bolj mehanicistične, saj so Rimljani začeli telo prikazovati kot stroj, ki ga je treba popravljati. Niso sledili Hipokratovemu nauku, ki je govoril, da je boleznim najbolje pustiti, da se pozdravijo same od sebe, temveč so zdravilstvo z dragimi zeliščnimi zdravili spremenili v nadvse donosen posel.
Nasprotnik te prakse je bil Klavdij Galen (133-199 n. št.) iz Pergamona v Mali Aziji, ki je bil dvorni zdravnik cesarja Marka Avrelija. V življenje je priklical mnoge Hipokratove zamisli in formaliziral teorijo razpoloženj. Na njegove spise so se dolga stoletja sklicevali ne le v Rimskem cesarstvu, temveč tudi poznejši arabski in srednjeveški evropski zdravniki, velik del misli, ki jih je zagovarjal, pa v zdravilstvu unani živi še danes.
VPLIVI ISLAMA
Arabski svet
S padcem Rima v 5. stoletju so se na Vzhodu razvila nova središča klasičnih znanosti. Študij Galenove medicine je cvetel predvsem v Konstatinoplu in Perziji. Njegove nauke so navdušeno sprejeli tudi Arabci, ki so jih povezali tako z ljudskimi verovanji kot z ohranjenimi izkušnjami starih Egipčanov. Ta splet idej, prakse in tradicije zeliščarstva so nato zmagoviti arabski vojščaki znova prinesli na evropska tla.
Bržkone najpomembnejše delo tistega časa je bila Avicenova knjiga Kitah al-Qanun ali Kanon medicine. Temeljila je na Galenovih načelih, in ko so jo v 12. stoletju prevedli v latinščino, se je vrnila na Zahod in postala osnovni učbenik v evropskih medicinskih šolah.
Vzhodne začimbe
Arabci kot dobri trgovci so Zahodu posredovali številna vzhodnjaška zelišča in začimbe, med njimi muškatni orešek, klinčke, žafran in seno, ki so se tako znašli tudi v prevodih Dioskoridovih in Galenovih del.
