Vsak dan ista zgodba. Še preden stopi v razred se na hodniku sliši momljanje. Značilnost ji je pristaja, saj je ženska. Toda naša »prfoksa«. Žal je mišljenja, da nas bo razvedrila, ko ponavlja vedno isto zgodbo. Njena otroka sta tabu. Danes je že zjutraj znorela, ker jo eden od sinov, katerega ime se iz njenih ust večkrat sliši od slednjega ni ubogal in pospravil iztrebke od zajca, ki ga je želel imeti v svoji sobi. Vonj je baje prišel na dan šele danes, ker je Gal pustil priprta vrata svoje sobe in je zaudarjalo daleč po hodniku. Res, da je umrla soseda Francka in, da je pozabila, da kriči, da se je sliši čez prag hiše. Joj, zakaj moramo učenci vedno isto poslušat.
Ta je zbolel, ki je hodil z našim kolegom na dopust. Pa on je zbolel, ki je bil od mojega kolega najboljši prijatelj. Ta je umrl, ki je bil še poln vsega. On si je zlomu nogo, ki je bil od soseda dober prijatelj in mu je med igro baje prevzel žogo. Veste koliko rac ima sosedov račnik, ki je šele dobro oživel. Nov avto je kupil naš sovaščan, ki še sanjala nisem, da tako dobro zgleda kaj šele, da bi ga imela, ker nisem za športne modele in ga je že posodil sinu, ki je komaj napravil izpit.
Sedaj pa mi je dovolj. Stopim na stol po koncu pouka, ko učiteljica zapusti razred. Zažvižgam, da preusmerim pozornost učencev nase. »Pozor, pozor nekaj vprašanj imam preden se začne nova ura, ki bo bolj popolna. Uganete zakaj????« Lana vpije čez in čez, zato ponovno zažvižgam in opozorim, da odgovore sprejemam le ob popolnem odgovoru. Prvi dvigne roko Frank: »”učiteljica” bo pustil skrbi doma in nas bo manj obremenjeval in ura bo popolna« Sledi mu Edita: »Pa saj je vse lepo in prav in prisluhnem težavam drugim, vendar so mi priprave na izpit trenutno bolj pomembne.« Sledi ji Kotnik: »Vse lepo in prav, če ne bi v meni sijala želja po nečem večjem – ZNANJU. Dobrodošli med nami, ki želimo študirat.« Sledi mu Lana: »Kaj pa, če nam “učiteljica” želi povedat, da je sociologija ali psihologija prava smer? Ste že kaj razmišljal o tem???« Zopet Kotnik: »Sto odstotno Lana se strinjam s teboj, vendar moramo najprej ta izpit naredit« In končno vsi: »Kaj se da narediti?« Zopet Kotnik: »Nam bo sploh kdo verjel ali se bo verjelo našim staršem?« Karl: »Starši so dobra rešitev. Ravnatelju se pove in bo nato on ukrepal, če že bo. Moramo misliti tudi na naše naslednike. Kaj pa preostali razredi? Se njim dogajajo iste zgodbe.« Zopet Kotnik: »Karl ti si CAR. Preverimo še v drugih razredih.« Karl: »Glasujmo z dvigom roke, če ste vsi ZA.« VSI: “VSI SMO ZA! “
Nauk zgodbe je: Pusti skrbi doma. Dom te potrebuje za toplino. Služba je brlog. V njega gremo, ker nas zebe in moramo poskrbeti, da nas ne bo. Zavedanje, da je vsak izpit pri tebi, rezultat tudi tvojega dela. Učenci so žive figure, ki vedno kažejo rezultate, glede na zahteve učitelja ter njihov interes in interes cele šole.
