V zadnjem letu so me dokaj pogosto vprašali, zakaj sem izbral Novo Zelandijo. Odgovorim, da v bistvu ne gre toliko za destinacijo, ampak za razlog – zakaj sploh potujem?
Kratkega odgovora na to vprašanje nimam, bom pa poskusil strniti vse v nek smisel. Ampak da pridem do tega odgovora, vam moram najprej povedati nekaj o svoji preteklosti …
O tujini sem sanjal že davno pred mojim prvim poletom z letalom. Želel sem poleteti izven Evrope. No, če sem popolnoma iskren, mi je bilo pomembno samo to, da grem ven iz Slovenije. Ne vem zakaj, ampak od nekdaj sem imel odpor do življenja v Sloveniji. Nikoli nisem poslušal naše glasbe ali gledal naših nadaljevank po televiziji. Še manj bral knjige v slovenskem jeziku. Privlačilo me je vse, kar je bilo tujega.
Pri 19-ih letih sem prvič sedel na letalo in v trenutku, ko je pilot pognal letalo po vzletni stezi, je v mojih možganih preskočila iskrica.
“Ja, to je to. To je nekaj, kar želim početi vse življenje. Potovati.”
Od prvega poleta proti Ameriki so me kasneje letala ponesla še po Evropi (Grčija, Velika Britanija), Afriki (Tunizija, Egipt, Južna Afrika), Aziji (Indonezija, Tajska) in proti Novi Zelandiji, kjer sem zdaj. Svoja potovanja sem začel preko turističnih agencij, a sem kmalu ugotovil, da želim svet raziskovati sam. Preko spleta sem se naučil iskati letalske vozovnice, hotele, izposojati avtomobile in počasi začel realizirati svoje sanje. Enotedenske počitnice so zamenjale dvotedenske, v času študija pa sem jih podaljšal tudi na mesec ali več. Postajal sem vedno bolj drzen.
Po nekaj tednih prostovoljstva z belimi morskimi psi v Južni Afriki sem se začel spraševati, če bi bil sposoben živeti v tujini. Kot bi trenil z očmi, sem se znašel na Šetlandskih otokih z dvema službama. To je bilo poizkusno obdobje zame. Rekel sem si, da bi v nekaj mesecih že moral ugotoviti, ali je tujina primerna zame ali ne. Odgovor je kmalu postal jasen, DA.
Biti pol leta stacioniran v istem stanovanju z dvema službama in obkrožen z istimi ljudmi mogoče ni bilo dovolj, zato sem želel stopiti še dlje v neznano. Želel sem pravo popotniško izkušnjo. Samo jaz in moj nahrbtnik.
Pičle tri tedne po vrnitvi s Škotske sem prejel email, v katerem so mi odobrili Working-Holiday vizo za Novo Zelandijo. Ampak v teh nekaj mesecih od prejetega maila do odhoda na Novo Zelandijo se je nekaj v meni začelo rahlo spreminjati…
Že na Škotskem so mi prijatelji postavljali številna vprašanja o moji domovini in od prvega do zadnjega so bili vsi popolnoma navdušeni nad slikami Slovenije. Nanjo sem začel gledati z druge perspektive in odločil sem se, da jo podrobneje raziščem.
Pri raziskovanju Slovenije so mi pomagali prijatelji z drugih koncev Slovenije, ki so me vodili po luknjah in breznih, katerih ne najdeš v turističnih vodnikih. Slovenija mi je začela postajati vedno bolj všeč, a čas je bil za slovo. Datum odhoda na Novo Zelandijo je bil tukaj…
Zakaj sem se odločil za Novo Zelandijo? Bil je najlažji, najhitrejši in najbolj gotov pobeg v tujino. Priložnost za poizkusiti nekaj novega. Poleg tega so mi jo vsi navdušeno priporočali kot raj za popotnike…
Kadarkoli sem v preteklosti pomislil na Novo Zelandijo, sem dobil asociacijo na kivije. Tako na živali kot na sadeže. In če sem kaj želel delati, je bilo to pobiranje kivijev v nasadu. In točno tako je bilo.
Delo v nasadu je bilo precej dolgočasno in fizično naporno, plačilo pa minimalno. Najverjetneje se ne sliši kaj prida, ampak v zameno sem dobil mnogo več. Med delom sem imel v treh mesecih precej časa za razmišljanje in priznati moram, da sem se marsikaj naučil o sebi. Spoznal sem, kaj mi pomeni več in kaj manj, kaj bi rad delal in kaj ne ter na koncu koncev našel neko novo smernico v svojem življenju…
Mogoče se sliši nenavadno, a v nekaj mesecih potovanja po Novi Zelandiji sem o sebi spoznal več, kot v prejšnjih nekaj letih skupaj. In to je tisto, kar sem iskal. To je razlog, zakaj potujem.
To pa ne pomeni, da mi je bilo vedno lahko. Ko sem imel krizo, ob meni ni bilo svojcev, da bi jih lahko objel. Ko mi je umrl dedek, je bil moj najbližji stik z družino preko Skypa. Takrat se stvari spremenijo in začneš razmišljati drugače…
Zgoraj sem omenil, da so mi vsi navdušeno priporočali Novo Zelandijo kot raj za popotnike. Da, za popotnike…
Sam skušam na posamezne destinacije gledati z drugačnega zornega kota kot večina. Za popotnika, ki pride na Novo Zelandijo za 2-4 tedne in obišče najbolj turistične točke, ki jih najde preko interneta ali Lonely Planeta, je to verjetno raj, ampak zame? Well… not really.
Razlika je obiskati neko destinacijo za nekaj dni ali pa tam živeti. Preden sem prvič dobil pravi občutek, da sem na Novi Zelandiji, je preteklo kar nekaj časa. Štiri mesece, če sem natančen. Zakaj? Nova Zelandija je relativno mlada država, v katero se množično selijo ljudje s celega sveta. Posledica tega je en velik hit-mix. Povsod se opazi velik vpliv Amerike (arhitektura, zilijon različnih restavracij s hitro prehrano), Evrope (English breakfast in druge angleške navade; po statistiki je 75% prebivalcev Evropejcev; v hostlih je 95% Nemcev), Azije (povsod ogromno Azijcev in restavracij z azijsko hrano)…
Če mi boste slučajno želeli namigniti, da so Maori značilni za Novo Zelandijo, potem najprej spoznajte njihovo kulturo in nekaj posameznikov, kot sem jih jaz, pa vam bo jasno, zakaj jih nisem omenil…
Torej, kako se imam tukaj? Naj vam namignem: veselim se nove destinacije…
Več na www.travel-nomad.com.
