»Primerjanje je tat veselja« – T. Roosevelt. Pod drobnogled sem vzela temo, ki se dotika primerjanja enega z drugim – ljudi, da se razume. Vse pogosteje se namreč dogaja, da se zaradi zavidanja drugemu težko prebijemo skozi dan. Zavidanje, nevoščljivost in primerjave zato lahko označimo za sodobne bolezni naše družbe. In kaj o tem pravi slovenski raper, diplomirani teolog, popotnik, pisec besedil in mladi očka Trkaj:
“Ljudje so vedno idealizirali in idolizirali. Verjamem, da se rodijo in zgradijo posamezniki, ki štrlijo iz povprečja in razvijejo ali pa se rodijo s sposobnostmi, ki jih ostali častijo. Sam mislim, da je dobro, da študiramo druge, če so nam všeč, kako delajo neko stvar, se učimo od njih, nikoli pa do te mere, da bi bili oni, oz. si želeli postati kot so oni. Neuspele poskuse vidimo, ko se nekateri plastično operirajo, da bi bili podobni svojim idolom. Žal se to ne konča dobro. Sami smo unikatni in vsaka fotokopija je slabša od originala zato cenimo sami sebe.”
Si se kdaj ujel v to in se primerjal s kom drugimi? Zakaj?
“Seveda se primerjaš, hip hop battle je recimo tak način, ko en drugega spljuvaš v rimah, tisti ki je boljši gre naprej. Sam vidim takole; če neka bitka oz. boj prinese s seboj da več treniraš in se trudiš, zakaj ne. Kvaliteta meča se pokaže v bitki. Da pa bi se primerjal z drugimi spet na način, da je moja sreča odvisna od tega, mi je mimo. Point je še enkrat, preštudirati druge, hkrati pa vso znanje dograjevati v svoj stil, ki je unikaten.”
Kak nasvet bi dal vsem tistim, ki imajo težave s lastnim sprejemanjem?
“Ne bodite jokice. Niste najlepši, niste najmočnejši, jebi ga, življenje ni fer. Vseeno pa lahko to svojo energijo nesprejemanja spremenite v energijo ustvarjanja samega sebe. In ustvarite iz sebe mojstrovino, na katero boste v prvi vrsti ponosni vi, če pa bodo še ostali, toliko bolje.”
Kaj nam primerjanje lahko naredi…
Poleg tega, da je kradljivec sreče in zadovoljstva samim s seboj, je primerjanje tudi dejanje s katerim postavljamo merila in kriterije predmetom in bitjem. Na temo primerjanja je možno napisati marsikaj, a danes in s tem prispevkom se primerjanja lotevamo z vidika, ki nas v današnjem času najpogosteje zaznamuje. Primerjave vse prepogosto namreč uporabljamo za samoocenjevanje in ga usmerjamo proti sebi in sebi v škodo. Pri tem ne gre za nič pozitivnega, saj se primerjanja kot takega redko poslužujemo kot metode motiviranja in izboljšanja sebe, svojega uspeha in vsakdana.
Primerjanje enega z drugim nima meja. Dogaja se vedno in povsod. Dogaja se v naši in kateri koli drugi kulturi, ki jo vzamemo pod drobnogled. Primerjamo se v dobrem in v slabem. Predvsem slednje drži kot pribito. Vse prevečkrat namreč preverjamo kdo ima več, kdo je lepši, kdo je pametnejši ipd. Pri tem pa se počutimo slabo, saj si želimo nekaj česar sami ne posedujemo. Po tihem si želimo, da bi se tisti osebi kateri zavidamo zgodilo nekaj slabega ali pa, da bi ji uspeh ali stvar neopazno odvzeli in bi sami v njej uživali. Pa bi res? Slavni »če«…Če bi bula imela »če« bi bila čebula. Pa bi ugotovila, da ji takšno življenje ne diši in bi bila bolj srečna kot lubenica. Pa bi tudi potem ugotovila, da bi bilo bolje, če bi shujšala kakšno kilo in bi živela lepše kot suha sliva. To lahko traja v nedogled…Bistvo pa je, da bo vedno nekaj kar nas bo žrlo, če vstopimo v tekmo primerjav.
Stvar pa je v bistvu čisto enostavna. A hkrati zelo zakomplicirana. Sto nasvetov o tem zakaj primerjave niso zdrave ne bo naredilo spremembe, če se tega ne bomo zavedali sami pri sebi. Zato premislite kaj vam to, da se primerjate z drugim človekom ponuja. Vas na kak način to okrepi? Vam to polepša življenje? Kaj oprijemljivega dejansko imate od tega? Boste s tem kaj spremenili?
Odgovor lahko najdete le v sebi.
Pa nadaljujmo s tem zakaj nam primerjanje z drugimi uničuje lastno življenje…
Razlog zakaj se vse prevečkrat bodemo z lastno nesigurnostjo in pomanjkanjem samozavesti tiči ravno v primerjanju z okolico. Ne zavedamo pa se, da tisto kar kažejo drugi navzven ni vedno realno in ni nujno odraz resničnega počutja in stanja. Kaj se dogaja v zaodrju je skrito očem. Zato ni dobro prehitro obsojati in se od znotraj razjedati od nevoščljivosti. Vsak človek piše svojo zgodbo in kaj stoji v ozadju nam v večini primerov ni dostopno.
Zato se poskusite nehati primerjati. TI si TI! Nihče drug ne more biti TI pa, če se še tako trudi.
Nehajte se mučiti in izvajati nasilje nad svojim lastnim avtentičnim jazom. S tem, ko se primerjamo z drugimi in si želimo biti drugačni zapravljamo dragocene dneve, ki niso večni. Dejstvo je, da ima vsak svoje močne in šibke točke. Najdi jih in se usmeri na svoje talente. Le, ko se popolnoma in v celoti sprejmemo smo lahko zares uspešni v življenju. Namesto, da poskušate živeti življenje nekoga drugega, se raje primerjajte s tem kak človek ste bili včeraj in delajte na sebi – le takšno delo bo namreč obrodilo želene sadove.
Zato…
Ste se kdaj vprašali, če tudi diamanti med seboj tekmujejo v tem kateri je lepši, bolšji, večji? Če so orli pozorni na to kateri leti višje in bolj lahkotno? Če se jagode bohotijo s tem katera je bolj sladka?
Jaz mislim, da je odgovor NE.
Ljudje in samo ljudje smo namreč tista bitja, ki zelo pogosto trpimo za sindromom primerjanja enega z drugim. Vsi to počnemo to je dejstvo, razlika pri tem pa je kako daleč nas lahko takšno dejanje pripelje.
Pomislite: če bi riba mislila, da bi morala plezati bi celo življenje živela z mislijo, da je nesposobna. Primerjava mogoče ni na mestu, saj riba ni zmožna tako naprednega razmišljanja in ga niti ne potrebuje. A mislim, da je nauk jasen.
Ko govorimo o primerjanju moramo vedeti, da ga izpeljujemo na različnih nivojih. Eno je kako vidimo samega sebe, drugo je kako bi želeli videti samega sebe, tretje pa kako mislimo, da drugi vidijo nas. Vse našteto je osnovano na našem MIŠLJENJU in DOJEMANJU samega sebe. Ta tri mišljenja oziroma pogledi pa so lahko med seboj kontradiktorni in v nas sprožijo slabo voljo. Želja po potrditvi je namreč tako močna, da se ujezimo in ne vidimo poti, še manj pa prihodnosti. Na tak način hitro postanemo ujetniki brezplodnih razmišljanj o lastni nesposobnosti pri čemer ne dosežemo drugega kot to, da se izgubimo, se ne cenimo in si odvzamemo spoštovanje. Čemu? In zakaj? Zato ker svet narekuje lepotne ideale in modne smernice? Ker je sosed zdravnik jaz pa trgovka? Ker je povsod drugod boljše in posuto z rožicami in, ker drugi pravijo, da je nekaj tako in, da tako more biti? Pa saj ni res no J ne verjemite vedno drugim, kje piše, da je njihova resnica boljša in resničnejša od vaše?
Sicer pa PRIZNAJMO, krivi smo prav vsi.
Kolikokrat na dan se zalotimo, da se zavedno ali nezavedno primerjamo z drugim? Da to počnemo v tisti smeri, v tisti slabi in pomilovanja vredni? V svojih očeh smo redko dovolj dobri, lepi, pametni…In verjamem, da okolica to začuti in nemalokrat izkoristi sebi v prid. V takih primerih posamezniki iz družbe začutijo potrebo, da ranljivost izkoristijo in si dvignejo lastno samopodobo s teptanjem drugega.
Dostikrat mora tako preteči kar nekaj časa, da dojamemo, da si s takšnim načinom razmišljanja delamo krivico in s tem drugim dajemo »pravico«, da opravljajo z našim življenjem. Da se do tega zaključka dokopljemo pa ima, po vsej verjetnosti veliko vlogo, najnižja točka, ki jo dosežemo. Ko pravzaprav obupamo nad sabo, ko smo prepričani, da zagotovo ne obstaja človek, ki bi nas lahko prenašal, ko smo 100%, da ne obstaja izdelek, ki bi lahko spravil v red naše neukročene lase, ko se ne moremo pripravit do tega, da stopimo iz hiše, ko vsak svoj korak doživljamo kot, da smo na bojnem polju – in tudi smo – v vojni sami s seboj. Kako lahko sploh pride do tega, da postanemo tako samodestruktivni? Sploh obstaja pravi in edini odgovor na takšno vprašanje?
Verjetno ne, ima pa pri vsem tem veliko vlogo en izmed naših organov. Možgani, seveda! Naši prečudoviti možgani so namreč sprogramirani tako, da vseskozi zbirajo podatke iz okolice, jih analizirajo, preoblikujejo, obračajo enkrat tako, drugič tako… In misli včasih delujejo hitreje kot razum. Zato, če se počutite kot najbolj uboga para na svetu, ker gre bojda vsem drugim okoli vas bolje, prelisičite svoje možgane in se zavedajte, da ko stremimo k temu, da bi bili takšni, kot nekdo drug, stremimo k stvarem, ki morda sploh niso prave za nas. Vsak posameznik je zgodba zase, poseben, pomemben, vreden. Vem, spet to nakladanje o tako opevani edinstvenosti. A zlajnano gor ali dol, drži kot pribito! Samo na vas je, da to uvidite, se s tem »sprijaznite« in živite življenje, zares živite.
Pot do tega »sprijaznjenja« je res lahko vse prej kot lahka. Boj s samim seboj je včasih sizifovo delo. Ampak veste kaj? Izplača se! Le tako nam uspe, da priplezamo na stopničko višje v osebnostnem razvoju. Ko vržemo čez ramo kaj si drugi mislijo, ko smo za druge veseli, da so uspešni in srečni. In v tem je cel »point«. Dejansko, ko namesto : »joj kaj sem ji fouš« rečemo: »prelepa je« in: »vse bi dala, da bi živela v takšnem stanovanju ne pa v takšni luknji kot je naša« zamenjamo z: »res imajo čudovito, a je tudi pri nas lepo«. Takrat delavci v možganih razumejo, da je dosti lažje živeti, če preprogramirajo slabe in zavidljive misli v prijazne in pozitivne. Tako se ustvarja sreča.
Zato…
Začnite pri sebi. Oglejte se, pomislite kaj imate, razmislite kaj ste in kdo ste. IN kako se ne bi imeli radi, ko pa ste tako edinstveni, drugačni, prijetni in prijazni? Ko pomislite, da ste ubogo revše.. NISTE! Ste kraljica sveta, ste vitez med vitezi ! In zavedajte se: Ne moremo biti srečni, če stvari počnemo tako kot drugi. Srečo najdemo v sebi, ko stvari počnemo na svoj način.
In še nekaj…
Veste, kdo je v resnici oseba, ki je najbolj kompetentna za vodenje vašega življenja? VI. Vsak je svoje sreče kovač in vsak je odgovoren za lastno zadovoljstvo.
Za konec pa še tole: včasih traja, včasih boli ampak vedno mine in vse se preživi, če se tako odločimo.
In upam, da se odločiš, da boš ostal, ko bodo vsi bežali in lahko na koncu rekel: vse sem naredil, živel sem!
