Vse, kar ne sodi v okvirje naših prepričanj v glavi, ki smo jih pridobili v toku socializacije, nas ogroža; našo identiteto. Podira naše območje ugodja, v katerem se počutimo varno. Meče nas iz ustaljenih tirnic. Na nezavedni ravni v nas prebuja strah. In vsemu, kar nas plaši, se nehote upiramo. Če želimo nekaj, kar je našemu umu privzgojeno nenavadno, morda celo neresnično, sprejeti, se moramo o tem zavedno prepričevati. Ko sem se sama učila sprejemati drugačnost, sem nepričakovano začela bolje spoznavati tudi sebe.
Ena od skupin akterjev, ki nezavedno vplivajo na naše mišljenje in nas omejujejo, so stereotipi. Menim, da se o njih premalo govori, saj je ozaveščanje, da v veliki meri oblikujejo naša mišljenja o tistih, ki jih dojemamo kot »drugačne od nas«, izjemno pomembno za boljše razumevanje našega osebnega delovanja. Po preučevanju stereotipov in njim sorodnih pojmov sem našo družbo začela dojemati s popolnoma drugačnega vidika. »Neizpodbitne družbene resnice« so postale vprašljive, začela sem se zavedati omejitev lastnih prepričanj in dotedanjih pogledov na življenje. In hvaležna sem za to, odprli so mi nove poti k osebnostni rasti.
Kot je zapisal družboslovec Roger Fowler, so stereotipi družbeno skonstruirani umski predalčki, v katere projiciramo posamezne skupine ljudi. S stereotipiziranjem, to je kategoriziranjem, družbene skupine, ki nam niso blizu, osmislimo. Postavimo jih na svoje mesto v naši glavi, da so nam razumljive in nas ne begajo. Zaradi tega nosijo stereotipi funkcijo legitimnega načina učenja, saj je svet prevelik in prekompleksen, da bi ga preučili in razumeli v njegovi celoviti podobi. S pomočjo stereotipov se počutimo varnejše in inteligentnejše, mislimo, da razumemo dogodke, katerih del nismo, in ljudi, s katerimi nismo v stiku. A ne poznamo in ne razumemo jih zares. Zato bi se morala njihova funkcija učenja končati na točki, kjer se o stereotipni podobi tisti, ki se jih stereotipi dotikajo, ne strinjajo več. Vendar temu ni tako.
Podobe v naših glavah o »njih«, ki so v možganih zapisani kot drugačni od »nas«, so prekomerno posplošene, selektivne, celo etnocentristične in včasih popolnoma zavajajoče. V stereotipnih podobah se skriva le mali delček resnice, ki še zdaleč ne zadostuje, da bi zapolnil mozaik našega védenja. Večinoma preveč negativno selekcionirajo informacije; izpostavijo le nekaj najbolj tipičnih lastnosti skupine, ki so negativne in ki v človeku izzovejo čustva, na primer strah, žalost, ogorčenje, zgražanje, občutek večvrednosti, posmeh, poniževanje … To stereotipi počno na vseh področjih našega življenja. Ker pa delujejo na naši nezavedni ravni, nam večinoma niti na misel ne pride, da bi pogledali, kaj je tisto, kar se skriva za njimi. Pravzaprav niti ne vemo, da bi morali nanje pogledati s kančkom dvoma.
Sama sem se pri raziskovanju osredotočila na stereotipe o Afriki. Celina je eden najbolj nazornih primerov, kako stereotipi izkrivljajo resničnost in kakšne negativne posledice prinašajo. Večina študij ugotavlja, da so stereotipi pri dojemanju Afrike malodane edino orodje, ki gradi naše razumevanje celine, saj večina ljudi z Zahoda v afriške dežele ne potuje in jih nikoli ne izkusi na lastni koži. Stereotipi o Afriki, ki se množično reproducirajo v množičnih medijih, so skoraj izključno negativni (vojne, revščina, lakota, suša, bolezni, državni udari …), obenem pa tudi posplošeni na celoten kontinent, čeprav imamo tudi v Afriki mirne države, moderna mesta, napredno infrastrukturo, industrijo in znanstvenike z različnih področij.
Pred nekaj leti sem se z nahrbtnikom potikala po Keniji. Šla sem po poteh celine, ki je v naših očeh tako drugačna, nenavadna, tragična, grozljiva. Po spominih iz te dežele se vračam malodane vsak dan, kajti pomenijo mi izkušnjo, ki mi je dokončno spremenila poglede na življenje, na družbo, v kateri bivam. Odhod tja pa je bil zame takrat kakor skok s stometrske skakalnice! Skok v neznano, neposredno v tisto, kar je moja glava dojemala kot drugačno. Zato je bil, ne bom zanikala, strah vzbujajoč. Dejstvo pa je, da sem prav tam uspela napraviti zares velik korak k premagovanju lastnih strahov! Zavedanje, da v meni negotovost prebujajo vkoreninjeni stereotipi, mi je pomagalo razbiti togost predpredstav o deželi.
Kaj sem o Afriki vedela, preden sem odšla tja in preden sem začela raziskovati njeno zahodno podobo? Vedela sem, da je to celina, ki je polna nevarnosti. Vojne, suše, izstradani otroci, lakota, pomanjkanje brez primere, malarija, aids, plemenski spopadi, divjina, zaostalost, slaba infrastruktura, državni udari, črna magija, neracionalna dejanja … To je bila zame Afrika. Potem sem spoznala, da so to zgolj stereotipne podobe in ne celovite resnice. Hudo okrnjene podobe, tako zelo, da imajo daljnosežne negativne posledice na ekonomski in splošen razvoj celine! Z njimi se izgubi celotna vrveča raznolikost in živahnost kontinenta, ki je kulturno in tudi gospodarsko izjemno bogat. Izgubi se njegov dejanski potencial, da bi se iz takšnih in drugačnih kriz, ki se tam pojavljajo, izkopal sam, brez pomoči Zahoda, ki mu »dobronamerno stoji ob strani«.
Žal se večina ljudi ne zaveda, da na Afriko gleda skozi stereotipno prizmo. Njeno negativno podobo (poimenovali smo jo celo črna celina in to ne zgolj zaradi dejstva, da je večina tamkajšnjega prebivalstva temnopoltega) dojemamo kot nekaj samoumevnega. Podobe Afrike na Zahodu pa niso samo primer daljnosežnih škodljivih učinkov stereotipov na razvoj celine. Nihče na Zahodu noče sodelovati s političnimi in ekonomskimi akterji, ki nosijo oznake nesposobni, zaostali, nasilni, tiranski. So tudi slab vzor novinarskega dela, saj bi si morali novinarji po svojem kodeksu prizadevati za nestereotipno poročanje.
Vendar za afriškimi podobami ne tiči zgolj neetično novinarstvo, za njimi se skriva celotno zahodno kapitalistično kolesje, ki mu stereotipna podoba Afrike koristi, saj ohranja njegovo primarno pozicijo v globalnem redu in opravičuje nekdanje kolonialne posege v te dežele, češ saj ste želeli neodvisnost, zdaj jo imate in poglejte, kako ste padli v enak beden položaj, v kakršnem ste bili, ko smo vas odkrili. S tem se tudi prikriva soodgovornost zahodnih kolonialnih velesil za točno ta nastali položaj. V obdobju, ki ga imenujemo Prerivanje za Afriko, so namreč kolonialne velesile, kot so Velika Britanija, Francija in Belgija, zasegle afriško celino z vojaško silo in jo razdelile glede na lastne interese. Zarisale so umetne meje, ki pred njihovim prihodom niso obstajale, in s tem med sabo ločile nekatere enake ali pa prisilno združile nekatere različne kulturne tradicije. Od tod tudi mešanje etničnih skupin na ozemljih, ki so jim državotvornost po svoje priredili kolonialisti. Regije, bogate s surovinami in kamninami, so se po evropskih modelih začele hitro razvijati, ostala območja so stagnirala. V urbanih naseljih so se uveljavljale evropske kulturne in politične tradicije, na podeželju so se ohranjale pristne afriške kulture. Nastala je zmeda, ki je prej ni bilo. Vse to pod pretvezo dobronamernega civiliziranja zaostalega kontinenta, čeprav je šlo v resnici za lakomno poseganje v nekaj, kar Zahodnjakom ni pripadalo. A to je tema, za katero velja medijski molk.
Kakor koli. Vsekakor je za svetlejšo prihodnost Afričanov izkoreninjanje stereotipne podobe nujno, vendar pa nič ne kaže, da se bo ta kdaj spremenila. Seveda, komu mar za nesrečne duše tam doli? Meni in mnogim posameznikom že. Ne pa tudi kapitalističnim interesom. Poleg tega se mi zdi zavedanje, da na družbene skupine in dogodke (ne samo na Afriko, na splošno na vse) gledamo skozi vsiljena družbena očala, pomembno tudi s povsem drugega vidika. Zame osebno so bili stereotipi izhodiščna točka za vsa nadaljnja razmišljanja o življenju, o osebnostni rasti, o prihodnosti človeštva. Začela sem se zavedati lastnih omejitev uma in omejitev zahodnih ideologij. Zahodnjaškega načina delovanja in razmišljanja. Napeljali so me, da sem začela na našo družbo, na elite, na kapitalizem, potrošništvo in globalizacijo gledati tudi s kritičnega vidika. Iz slepe in izgubljene ovčice, ki je sledila družbenim vodilom, a istočasno v srcu čutila, da nekaj ne dela prav, sem se prebudila v človeka, ki želi deliti ljubezen, razumevanje in sočutje tudi do povsem drugače mislečih in drugače živečih. Spoznala sem, da je resnica eden najbolj izmuzljivih pojmov! In začela sem razločevati med tem, kar mi narekuje srce, in tem, kar mi narekujejo ideologije, vrednote in norme. Šele ko sem to dvoje ločila med seboj, sem se lahko podala na pot odkrivanja svoje čiste duše, tiste, ki ni okužena s pričakovanji drugih.
Opazovati sem začela tudi svoje strahove, svoja um in ego, ki so složno delovali pri zatiranju mojega bistva. Prepojeni so z ideologijami in diskurzi, ki so mi jih v procesu socializacije vsilile družbene institucije in sem jih imela za samoumevne. Na primer, da se moram poročiti in si ustvariti družino. Da moram stremeti za tem, da bom imela čim več denarja in ugleda. Da moram biti boljša od drugih. Če mi pri tem spodleti, bom izmeček družbe. In zanimivo, prav v Afriki, kjer je borba s strahom in stereotipnimi razmišljanji res izrazita, so se mi na drugi strani odpirali pogledi na življenje, ki niso tipično zahodnjaški. Ko sem si dovolila odpreti se za drugačne možnosti, za lepoto drugačnega nenazadnje, sem razumela, da so stereotipi in ideologije samo to, zelo omejena pomoč pri dojemanju ljudi, stanj in dogajanj, in ne resnica o njih. Samo okvirji, znotraj katerih deluje moj um, a jih lahko, tako kot jih je osvojil, tudi preseže. S pomočjo srca, ki se ne boji izzivov in drugačnosti. Ni mi treba premagovati drugih, premagovati moram le lastne ovire.
In da, Afrika nudi mnogo več kot samo negativno. Ponuja ljudi – zanimive, žareče, mirne, dostojanstvene, preproste, komplicirane, srečne, nesrečne. Tako kot pri nas. Postreže z vsemi mogočimi odtenki kulture in umetnosti. In tudi s sodobnostjo. Je izjemno raznolika in bogata … čeprav radikalno drugačna. Ne slabša, ne boljša od Zahoda. Samo drugačna. Če ji prisluhnemo in se ji prepustimo, v njej zagotovo najdemo čudovit notranji navdih. Kot sem ga našla jaz. Zdaj razumem, da je sprejemanje drugačnosti nujno za svetlejšo prihodnost človeštva. Stereotipi, če se jih ne zavedamo, so pri tem velika ovira. V njih živimo varno, a ne tudi polno in resnično. Res je, ko se odpremo za drugačnost, za možnosti, da naše resnice niso edine pravilne, se v nas naseli strah, s katerim se moramo soočiti. Na plan privre naš ogroženi ego, ki hoče imeti vedno prav. Lahko pa to vzamemo kot izziv za drugačno prihodnost. Odločitev je v naših rokah.
Celotno izkušnjo čudovite Kenije lahko do potankosti doživite v mojem ljubezensko-potopisnem romanu Lovilka sanj. Razmišljujoči in čustveni lik Kiane, ki kakor marsikatera ženska išče pravo ljubezen in notranji jaz, vas bo popeljal na tobogan čustev in naravnost v srce opisanih krajev.
Več o romanu in o meni najdete na www.alenkaivancic.com . Vabljeni, da se mi pridružite. In vabljeni, da v prostem času preberete knjigo, ki vam, če ji dovolite in jo sprejmete, lahko odpre tudi kakšen drugačen pogled na življenje.
